Pogovarjala se je Irena Brejc

V žaru poletnega razkošja praznuje pesnik in prevajalec Ciril Zlobec visok življenjski jubilej. Zaznamoval ga je, kajpak, s knjigo, pesniško zbirko Tiho romanje k zadnji pesmi, in vanjo iztisnil morda zadnje sokove svojih let. Spravljen s svetom, a ne še povsem s sabo, se poslavlja s poezijo v osmih ciklih, prežetih z občutji slovesa, bolečine in ljubezni hkrati. Nekatere pesmi zvenijo že kot pesnikova oporoka, druge spet so krik strtega očeta, ki je izgubil hči po njeni lastni volji.  Krog pa se zanesljivo počasi sklepa, vé žlahtni sonetist Zlobec, ta ljubeči človek, ki nam razgrinja v premislek svoje bridkosti in bolečino ter izziva do konca. Drzno kot mlad partizan, ki hrepeni po svobodi,  kriči: življenje, ti morda še kaj dolgujem? Letos je Ciril Zlobec zapisal zadnjo himno ljubezni in odtlej se kot Orfej, ki oživlja mrtve stvari, spogleduje z upanjem, da se bo morda čudežno še oglasila kakšna pesem. Če se ne bo, tudi prav. Svojo minljivo »kratko večnost«, kot poimenuje življenje, je živel častno in najbolje, kot je mogel in znal.

Ob osemdesetletnici ste dejali: rad bi živel dolgo, a ne umrl kot starec. Zdaj se zdi vaš korak utrujen, oči so motne in zamrl vam je nasmeh, po katerem smo vas poznali. Kako ste, gospod Zlobec?

Kako naj bo očetu, ki mu umirajo otroci, ko je vendar naravni red minevanja tak, da bi moralo biti obratno. Imam grozljivo mučne sanje, in to vsako noč, nadrealistične prizore, preganjajo me kače, najrazličnejše zveri, pošasti, padam v prepade ... Pogosto sanjam  mrtvo hčerko Varjo, da se pogovarjava,  kot da je živa, hkrati pa se tudi v sanjah zavedam, da je mrtva. Včasih je tako hudo, da vpijem in me mora žena zbuditi in pomiriti. To so meni povsem nova, neznana čustva, a pred samim seboj ne moreš ubežati. V veliki družini, v kateri sem zrasel, sem bil vajen smrti meni dragih ljudi, vse sem pokopal, starše, brate, sestre, strice, tete ... Bili smo vzorna, ljubeča se družina in za vsakim od njih mi je bilo zelo hudo. Tudi v partizanih sem nosil umirajočega soborca, da ne bi padel v roke sovražnikom, ki bi se lahko znesli nad njim ... A vse to se mi je zdelo nekako sinhrono s časom.  Hčerka pa, naša ljubljenka, trinajst let je mlajša od sina Jaše, ki je tudi neozdravljivo bolan, se je dolgo časa gibala na skrajnem robu življenja, ko je zašla v bolezen. Zavračala je hrano, izogibala se je stikov, razen z menoj, čeprav je bila bistra sogovornica do konca. Zgodil se nama je nekakšen razkol med razumom in emocijo ter zrasel v zapleten, trpeč odnos oče - hči. Ljubezen lahko tudi ubija, sem nekje zapisal ... Mogoče so malo krivi tudi zdravniki, ki so me v tem spodbujali, češ nekoga mora imeti, ki mu popolnoma zaupa, in ona je to vzela preveč zares. Razvila sva odnos soodvisnosti, ki še zdaj hodi za mano ...

Piše: Ana Bevk

Dušica Kunaver je priljubljena predavateljica o slovenskem ljudskem izročilu in priznana, za nekatere »romantična slovenska ljudska etnologinja«, upokojena profesorica angleščine in ruščine, samostojna publicistka z nekaj sto objavljenimi članki, nagrajena pedagoginja in avtorica več kot devetdesetih knjig. Med njenimi deli izstopa petdeset knjig z raznovrstno slovensko narodopisno dediščino, uspešnice za učenje angleščine po mavrični bližnjici, knjige s področja pedagogike in alpinizma ter zbirka knjig V vihri petih vojn. Njeno marljivo tridesetletno zbiranje, urejanje in objavljanje slovenske ljudske ustvarjalnosti in izročila je obarvano z neomajno ljubeznijo in vero v sposobnost preživetja slovenskega naroda, česar nam v sodobnem času zelo primanjkuje. Pred kratkim je izšla že njena tretja knjiga o kruhu z naslovom Čar kruha v ljudskem izročilu.

Kaj menite, smo skozi stoletja obstali tudi zaradi tako bogate ljudske ustvarjalnosti?

O tem sem neomajno prepričana, ohranila nas je ravno mnogostranska slovenska ljudska ustvarjalnost. Govorimo o pripovedih, bajkah, šegah, pesmih, ki so nastajale med ljudstvom in se ohranile vse do današnjih dni. Imamo tisočletno zgodovino tlačanstva, tristoletno zgodovino kmečkih puntov, tristoletno dediščino upiranja Turkom in naše ljudstvo je vse to v pripovedih prineslo v današnji čas. V vsaki vasi je bilo to izročilo drugačno, pri nas ima vsaka vas svoj glas! Naš narod je v današnji čas prinesel vrednost jezika, šege, svoje junake, mitološka bitja. Angleži imajo kralja Arturja in Robina Hooda in so ves svet napolnili z njima. Tako bogato in obsežno ljudsko ustvarjalnost, kot jo imamo Slovenci, bi težko našli pri drugih evropskih narodih. Našemu vztrajnemu, trdoživemu in upornemu kmečkemu človeku se je uspelo obraniti tudi pred Turki. Z grmadami so se obveščali in v nekaj urah je vsa Slovenija izvedela, da Turki napadajo. Vsa vas je ostala živa, ker so skupaj zgradili turški tabor. Vsa vas pa je tudi skupaj ličkala koruzo in kosila travnike. V skupnem delu je bila moč in tam so nastajale legende in pripovedke.

Med našimi ljudmi je dana beseda vedno veljala kot zakon. Šlo je vedno za pravičnost, solidarnost, delavnost, radost. Slovenski človek je tradicionalno izredno pošten in delaven. Pri nas so vse delovne pesmi vesele, čeprav so ljudje trdo in težko delali. Pošten obraz našega ljudstva je res neprecenljiva dragocenost. V skupnem delu in  medsebojni pomoči je mogoče iskati trdoživost slovenskega naroda. Kmet je spoštoval ljudi, živali in naravo, zato je bila slovenska domačija, ne glede na to, kako revna je bila, gospodarsko neodvisno kraljestvo! Sami so naredili hišo, vso hrano so pridelali, predli so volno, tkali platno in  ustvarjali pripovedke, ki so jim lajšale življenje. Vsaka slovenska šega ima dodatno krajevno barvo in nevarno je, da vse to pozabljamo in uvažamo razne tuje praznike.

Pogovarjala se je: Vesna Tripkovič

Tone Kregar je doktor zgodovinskih znanosti, zaposlen kot vodja oddelka za zgodovino v Muzeju novejše zgodovine Celje. Odraščal je pod Donačko goro in v Rogatcu, kjer je obiskoval osnovno šolo. Že takrat je vzljubil tako zgodovino kot glasbo, oboje pa je še danes poleg družine pomemben del njegovega življenja. Ko je sklenil izobraževanje na celjski prvi gimnaziji, je nadaljeval študij v Ljubljani in diplomiral iz zgodovine in sociologije, študijsko pa se je izpopolnjeval v Bratislavi na Slovaškem. Je avtor več knjig, kustos številnih razstav - ta čas je vse do 3. decembra na ogled razstava Celjski magistrat - besede z balkona, ki sta jo uredila skupaj z Marijo Počivavšek -, je član Zgodovinskega društva Celje, besedilopisec in pevec skupine MI2. Je še mnogo več od naštetega, med drugim pa tudi lanski prejemnik zlate plakete Zveze združenj borcev za vrednote NOB.

Postavili ste vrsto razstav, med drugim tudi stalno razstavo, posvečeno frankolovskim žrtvam, v Stranicah. Glede na šolski učni program, v katerem je to poglavje slovenske zgodovine, kot kaže, zanemarjeno, so tovrstne razstave še kako dobrodošle. Prav tako ste skupaj z Ivom Grobelnikom, še zadnjim živečim osvoboditeljem zapornikov iz Starega piskra, pobudnikom knjige, avtor knjige Vigred se povrne. Izšla je v 39.000 izvodih in prejela so jo vsa gospodinjstva na Celjskem in širše. Celovit pregled dogajanja med drugo svetovno vojno ste podali poljudno in pisanje približali najširšemu bralstvu. Izvirna zamisel, odlična knjiga, ki ji je, na žalost, treba je priznati, botrovalo tudi nepoznavanje lastne zgodovine. Kako bi ocenili trenutni pogled mlade generacije na obdobje narodnoosvobodilnega boja?

Verjetno mladi res premalo poznajo to obdobje, saj se morajo prebijati skozi mnogo več informacij, kot smo se, denimo, še pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Seveda pa spet ni mogoče metati vsega v en koš. Končno je znanje oziroma interes za posamezne vsebine odvisen tudi od pravilnega pedagoškega pristopa, družinskega okolja in samoiniciativnosti. Drugi problem pa je površnost, posploševanje in fragmentarnost pri podajanju ter posledično pri sprejemanju teh vsebin, kar lahko privede do povsem izkrivljenega ali pa vsaj precej nejasnega pogleda. Del medijev s svojim instantnim turbosenzacionalizmom le še priliva olje na ogenj te zmede, poglablja in ustvarja nove delitve, kar na kratki rok sicer ustreza populistični politiki, gotovo pa ni dobro za mentalno zdravje in higieno te države in njenih ljudi.

V zadnjem času se kažejo izraziti odkloni, celo kriminalizacija  narodnoosvobodilnega boja. Vse to meče senco na to najpomembnejše, ključno obdobje za razvoj slovenske države. Kot zgodovinar imate gotovo svoje mnenje; zanima me, kako gledate, denimo, na dejstva, da so celo na nacionalni televiziji v zadnjem času presegli vse meje, ko gre za sovražni govor. Pred kratkim je eden od nastopajočih v sicer zabavno-informativni oddaji celo mirno izjavil, da je Hitler pobil manj Slovencev kot Tito ...

Ljudje, tako tisti za šankom kot javne osebnosti, zlasti politiki, imajo seveda vso pravico do različnih razlag, pogledov, interpretacij, pa četudi očitnih neumnosti. Od zgodovinarjev se vendarle pričakuje malce več, a večji problem je v tem, koliko in kakšnega medijskega prostora se komu namenja. Le redko na kakšno omizje povabijo strokovnjake, ki bi poskušali objektivno in brez emocij razložiti kakšen zgodovinski pojav, proces ali osebnost. Gledanost oddaj očitno dvigujejo zgolj tisti, ki razmišljajo črno-belo, ki so skorajda patološko zaverovani v svoje predstave in fantazme in ki sogovornika niso pripravljeni niti poslušati, kaj šele razumeti. Tisti, ki brezpogojno in nekritično bodisi ljubijo bodisi sovražijo. Konkretne izjave sicer ne poznam, domnevam pa, da gre še za eno govorjenje na pamet in na podlagi matematičnega izračuna z neznankami po potrebi ter seveda brez vsakega upoštevanja zgodovinskih dejstev, vzrokov in posledic ter razumevanja časa in prostora. Zgodovinopisje bo vselej znova interpretiralo preteklost - to je nujno, normalno in hvalevredno. Le da je v nekaterih zgodovinarskih krogih ta silna vnema po reinterpretaciji in reviziji postala že sama sebi namen, pri čemer so na poti do cilja dovoljena vsa sredstva.

Pogovarjala se je: Irena Brejc

Z razstavo velikih platen v palaciju Ljubljanskega gradu,  nekaj je datiranih z letnico 2010, se je znani slovenski umetnik Jože Ciuha na najlepši možni način poklonil osvoboditvi glavnega mesta Slovenije pred 65 leti. Deveti maj leta 1945 ima v slikarjevi biografiji prav posebno mesto; navsezgodaj zjutraj, še preden so v mesto vkorakale partizanske enote, so štirje člani propagandnega odseka VII. korpusa, Dušan Savnik, Oto Jugovec, Rado Bordon in Jože Ciuha, z zaseženo konjsko vprego pohiteli s poslanico prvega komandanta osvobojene Ljubljane Jožeta Borštnarja na radijsko postajo v središču mesta, da razglasijo: Ljubljana je svobodna!

Štirje partizani in prijatelji so se nato vsako leto devetega maja dobivali na ljubljanski železniški postaji in se odpeljali s prvim vlakom v majski dan praznovat najlepši dogodek svoje mladosti. Že nekaj let Jože Ciuha nima več družbe za tako praznovanje.  Zato je razstavo na Ljubljanskem gradu  posvetil svojim tovarišem in spominu na ta veličastni dan v zgodovini Slovencev. Ena od slik se optimistično imenuje Na pragu jutrišnjega dne, a je odeta v sivino, z druge žari živo rdeča,  pod njo pa so štiri figure s partizanskimi kapami in konjska glava.

Menda je Picasso dejal, da je slikanje le druga oblika pisanja dnevnika. Se strinjate s tem? Tudi vi s slikanjem zarisujete svoje življenje?

Ustvarjalnost bi lahko tudi tako interpretirali, seveda. Vendar bi bil moj bolj natančen odgovor skrit v spoznanjih, ki sem jih nabral v letih od 1959 do 1961 v času študija budizma na Rangunski univerzi v Burmi, kjer sem imel priložnost poglabljati zavest o sebi. Prišel sem do spoznanja, da je moje delo najbolj neposredno doživljanje svobode. To je bilo zame odkritje z daljnosežnimi posledicami. Živimo v dinamičnem svetu, v obdobju ene generacije se stvari neznansko spreminjajo in s tem tudi odnos do umetnosti. Včasih so bile nazorske in estetske kategorije take, da so obvladovale svet več desetletij skupaj, danes se spreminjajo že v dveh ali treh letih v nekaj povsem drugega  ali drugačnega.  To se zrcali tudi v razumevanju umetnosti, v odnosu  galeristov do likovnega sveta. Vzpostavljajo se različni trendi modernosti, ki se pogosto spreminjajo. Moja vzhodnjaška izkušnja me je naučila sprejemati stvari, kakršne so, nobena poznejša ni mogla vplivati name, da bi odnos do sebe kakorkoli spremenil.  Umetnost imam za iracionalno dejavnost, možganska sfera pa v naši vsakdanjosti misli logično. Ob delu sem to močno občutil. Kolikor je bila v njem prisotna racionalnost, sem si vedno želel, da bi lahko govoril lastni jezik. Zdaj sem dovolj star, da v svojem delu zasledim to rdečo nit.

Pogovarjala sta se: Jožica Hribar in Gojko Bervar

Letos mineva 65 let ob konca 2. svetovne vojne in Ljubljana se pripravlja na veličastno praznovanje dneva zmage, ki ga bodo združili z dnevom Evrope in s praznikom mesta - oboje praznujemo na isti dan, zato sedanji župan Zoran Janković v šali pravi, da je Evropa rojstni dan povzela po Ljubljani.

Prireditve ob trojnem praznovanju bodo potekale 6., 7. in 8. maja, začele se bodo s slovesnostjo na Orlah, kjer so od 7. do 9. maja 1945 potekali zadnji boji za osvoboditev Ljubljane. Naslednji dan bo slovesna seja mestnega sveta, na kateri bodo razglasili častna meščana in podelili priznanja zaslužnim meščanom ter odprli razstavo slikarja Jožeta Ciuhe, enega izmed osvoboditeljev Ljubljane. Zvečer bo na Pogačarjevem trgu že tradicionalna slovesnost ob dnevu Evrope s koncertom simfoničnega orkestra RTV Slovenije, ki jo skupaj pripravljajo predstavništvo Evropske komisije v Sloveniji, vlada in mesto Ljubljana. V soboto, 8. maja, bo dopoldne potekal tradicionalni pohod ob žici okupirane Ljubljane, ki se bo zaključil z osrednjo proslavo ob 65. obletnici zmage nad nacifašizmom na Prešernovem trgu. Proslavo skupaj pripravljata ZZB za vrednote NOB in mesto Ljubljane, slavnostni govornik bo predsednik republike dr. Danilo Türk, poleg njega pa bosta zbrane nagovorila  še Janez Stanovnik in župan Zoran Janković.

Župan Ljubljane Zoran Janković je v pogovoru za Svobodno misel spregovoril o tem, kako se mesto pripravlja na praznik in kako on sam dojema novi čas, ki so ga ti dogodki omogočili.

Kako se torej Ljubljana pripravlja na praznovanje dneva zmage in kaj za vas pomeni sprava?

Na praznovanje dneva zmage se pripravljamo z vsem spoštovanjem. Sprava, seveda, ampak hkrati je treba zelo jasno povedati, kdo so bili osvoboditelji Evrope. Zame ni dvoma. So bili ti, ki so se bojevali na strani zmagovalcev, ali oni, ki so se bojevali na strani, ki jo je zgodovina porazila  - torej na strani fašizma in nacizma. In zares ne kaže pozabiti, da so nam partizani, ljudje v NOB, dali temelje za to, kar imamo danes - da živimo kot demokratična družba sredi Evropske unije. Ljubljana je zaradi tega svobodna že 65 let.

Koliko je mesto pripravljeno vložiti v ta spoštljivi odnos? Ne govorimo o denarju ...

Več, kot so organizatorji pričakovali. Za prireditelje, to je ZZB za vrednote NOB Slovenije, se mesto ponuja kot servis, ki bo organizatorju izpolnil večino želja. Pogovarjali smo se s predsednikom ZZB Slovenije Janezom Stanovnikom in predvideli skoraj vse: kako omogočiti, da bodo starejši udeleženci NOB, pričakujemo okoli 20.000 ljudi, lahko mirno in dostojanstveno praznovali  ne glede na  vremenske razmere. Za prireditve, ki bodo potekale v Ljubljani 7. in 8. maja, bomo vsem omogočili spremljanje proslave in programa.

Glavni odbor ZZB za vrednote NOB Slovenije je na svoji seji  v začetku aprila sprejel  posebno izjavo o razmerah v Sloveniji, objavljamo njen povzetek. Izjava je v celoti objavljena na spletni strani ZZB NOB Slovenije.

»Vznemirjanje in malodušje, ki se zadnje čase širi v Sloveniji, je le delno posledica svetovnega kriznega ozračja, veliko bolj pa načrtno spodbujanje destabilizacije oblasti.

Svetovna gospodarska kriza se je v Sloveniji še posebej pokazala v vsej svoji ostrini glede na našo zelo visoko zunanjetrgovinsko odvisnost. Splošni padec industrijske proizvodnje in padec povpraševanja po svetu je lani povečal padec družbenega proizvoda v Sloveniji za 7,8 odstotka. To je povzročilo  grozeče povečevanje  brezposelnosti. Ukrepi slovenske vlade z dvigom minimalne plače in subvencioniranjem krajšega delovnika so sicer blažili težke razmere, žal pa je vlada s svojo neodločnostjo in počasnostjo ukrepanja pogosto sama prispevala k slabšanju razmer doma. Ker so gospodarsko močne države  skušale reševati gospodarsko krizo  s finančno podporo bankam, se je javni dolg samo še povečeval, kar ni prizaneslo niti Sloveniji, ki je lani postala neto dolžnica v višini 23 odstotkov BDP, dolg pa se še povečuje. Težke gospodarske razmere  pri nas poglablja še strukturni problem s sorazmerno nizko dodano vrednostjo domači proizvodnji, zato je nujno povečano vlaganje v človeški kapital in znanje ter odpiranje delovnih mest v industriji znanja.

Težke gospodarske razmere pa se izkoriščajo za destabilizacijo reda in zaupanja v državi z ustvarjanjem raznih afer, prek neutemeljene in politično škodljive ustavne obtožbe predsednika republike, interpelacij ministrov in sklicevanje izrednih sej, s čimer se v javnost vnaša nezaupanje v delovanje institucij in pravne države. »Tako aktivnost si ni mogoče razlagati drugače, kot da je cilj opozicije preprečevanje vlade, da vlada in se ukvarja s tem, za kar smo jo izvolili. Sovražni govor v parlamentu in medijih vodi do poglabljanja ideološkega sovraštva in poglabljanja  razdvojenosti v narodu,« so zapisali v izjavi.

V izjavi so ošvrknili tudi peticijo o ukinitvi  vojske, ki po njihovem mnenju prihaja ob nepravem času in zato dodatno vznemirja pregrete družbene razmere. Prav tako menijo, da je  bila demonstracija nestrpnosti in nezadovoljstva kulturnih krogov, ki se je pokazala na slovesnosti ob proslavi kulturnega praznika neprimerna in pretirana. Vrhunec tega nezdravega dogajanja v družbi pa  je po mnenju glavnega odbora odkrivanje korupcije v državnem zboru in koruptivnosti v krogih samih poslancev. To spodkopava vero in zaupanje v poštenost nekaterih poslancev, ki smo jim zaupali sprejemanje zakonov, ki naj enako veljajo za vse. Nedemokratična praksa znotraj političnih strank tako spodkopava zaupanje ljudi v sam demokratični sistem. Demagoški poziv 'na ulico' nas spominja na Miloševićevo 'dogajanje naroda' in posledice, ki jih je to rodilo.

»Iz zmage nad nacifašizmom so se rodile vrednote, ki so vklesane v ustanovno listino Združenih narodov, v slovensko ustavo in naš program. Te vrednote samozavesti, solidarnosti in humanizma so aktualne prav tako danes kot vizija prihodnosti.  Zveza borcev je odločena, da spodbuja svoje članstvo in vso slovensko javnost, da na teh načelih, ki so nas obranila zla nacifašizma, gradimo tudi boljši in pravičnejši svet,« so še zapisali.

Društvo Slovenska je pot pred dnevi posodobilo program, o čemer smo se pogovarjali z novim predsednikom društva Titom Turnškom. Predvsem je poudaril, da nikakor ne gre za dolgoročen akcijski dokument, saj ga je treba sproti prilagajati razmeram in okoliščinam, ki jih doživljamo.

Kaj je bistvo društva Slovenska pot?

Odgovor je preprost. Gre za društvo, ki bolj ali manj deluje že skoraj poldrugo desetletje. Zdaj pa si želimo, da bi preraslo v gibanje, ki naj bi temeljilo na spoštovanju poglavitnih družbenih vrednot, vendar z zelo konkretnimi zahtevami. Menim, da so razmere, s katerimi se soočamo v svetu in pri nas, vse bolj kritične, kar zahteva iskanje nekih novih poti. Globalni liberalni kapitalizem, ki doživlja v Sloveniji še bolj povampirjeno obliko, zahteva nova razmišljanja o dogajanjih v družbi in o naši viziji prihodnosti. V tem nismo osamljeni, zato se želimo na podlagi našega programa povezovati z drugimi podobnimi gibanji in razmišljanji. Gre torej za gibanje in ne za neko novo levo stranko, pri čemer je v naših strankarskih razmerah vprašanje, kaj sploh je desno in kaj levo.

S kom se nameravate posebej povezovati?

Četudi je bil pobudnik Slovenske poti general in zgodovinar Lado Ambrožič Novljan, se organizacijsko ne bomo povezovali z ZZB za vrednote NOB, ker je to nadstrankarska organizacija, v kateri je prostora za vse, ki sprejemajo njena načela in uravnavajo svoja dejanja v skladu z vrednotami NOB, ne glede na njihovo strankarsko pripadnost. Tudi OF je bila koalicija različnih naprednih političnih skupin.

Delovanje Slovenske poti temelji na istih vrednotah, toda postavljamo tudi zelo jasne politične zahteve. To ni organizacija Zveze borcev, četudi je res, da so mnogi njeni člani tudi člani ZB. Organizacijsko se ne bomo povezovali z nikomer, sami se  pa vidimo kot del neinstitucionalne levice. Pri delovanju se bomo povezovali z vsemi podobno, ne pa nujno enako mislečimi skupinami civilne družbe.

Res je. Toda mislim, da to ne bi bilo dobro, ker je bistvo strankarske demokracije pri nas vse bolj razvrednoteno. Nekoč smo poznali demokratični centralizem ene partije, danes pa imamo samo centralizme strank ali bolje rečeno partij. Liderji teh strank so si jih vzeli v zakup in zdaj osebno določajo in usmerjajo politiko »svojih« strank in celo diktirajo, kako naj glasujejo njihovi poslanci. Če, recimo, predsednik neke stranke, ki je hkrati tudi predsednik vlade, naroči, da morajo »njegovi« poslanci v bistvu preklicati svoje prejšnje glasovanje in ponoviti glasovanje tokrat drugače, je to zame nesprejemljivo in katastrofalno, ker diskreditira parlamentarni sistem. To pomeni podrejanje zakonodajne oblasti izvršni oblasti, to pa je daleč od osnovnih principov demokracije. V tem pogledu  sta si Pahor in Janša na moč podobna. Svojim podanikom, pardon poslancem,  sporočijo: »Jaz sem se tako odločil ...« Ali lahko v imenu neke demokratične stranke, za kar se vse razglašajo, odloča samo njen šef, drugi pa mu prikimavajo?

Pogovarjala se je: Jožica Hribar

Srečko Jamnišek je v svoji dolgi in bogati karieri prehodil pot od gospodarstvenika, ki se je kalil v Železarni Zenica in celjskem Emu in svoja najbolj ustvarjalna leta preživel kot zunanjetrgovinski predstavnik Intertrada v Pragi, do bankirja, v dveh različnih obdobjih direktorja Ljubljanske banke v Frankfurtu.

Svoje zanimivo življenje in poglede na svet okoli sebe je strnil v dveh knjigah. Prva z naslovom Od bajtarjev do astronavtov je kronika  20. stoletja, v kateri je avtor opisal čas in  dogodke, ki jim je bil priča in v katerih je aktivno sodeloval. Hkrati pa gre za družinsko kroniko avtorjevih spominov na pet generacij slovenske družine, v kateri je nazorno prikazan razvoj v stotih letih. Njegovi stari starši so bili še bajtarji, vnuki pa sanjajo o poklicu astronavta. Knjiga je nadvse zanimivo branje zaradi pripovedi o dogodkih in ljudeh, o času in načinu delovanja  nekdanje skupne države in politike pa tudi o osamosvajanju Slovenije in odsotnosti trdne vizije o življenju v samostojni državi. Pred bralca razgrne napete resnične zgodbe o političnih vplivih na gospodarstvo in o njihovih katastrofalnih posledicah, o vlogi LHB in Ljubljanske banke v Frankfurtu ter tudi o nespretnosti in neznanju (ali o spretni politiki) novih slovenskih oblastnikov. Pa o izgubljenih milijonskih posojilih, ki so poniknila kdo ve kam, in o vlogah jugoslovanskih zdomcev, varčevalcev Ljubljanske banke.  V drugi knjigi z naslovom 21. stoletje je strnil svoje znanje, izkušnje, poglede in razmišljanja mednarodnega gospodarstvenika o svetu in času, v katerem živimo, ter svoje poglede na izhod iz svetovne krize.

Srečko Jamnišek je umrl v Ljubljani na dan izida tega pogovora.