V predsedstvu Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije smo večkrat obravnavali problematiko obrambnega sistema Republike Slovenije in v tem okviru tudi vlogo Slovenske vojske. Upoštevajoč javne razprave in predloge, ki smo jim priča v zadnjem času, pa smo se odločili za javno izjavo o obrambnem sistemu in Slovenski vojski.

Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije kot veteranska organizacija civilne družbe, ki deluje v javnem interesu, uvršča obrambni sistem Republike Slovenije in Slovensko vojsko med nepogrešljive sestavne dele samostojne slovenske države in med nujna sredstva za ohranitev njene suverenosti. Pri tem je predsedstvo Zveze prepričano, da razmere v svetu, Evropi in sosedstvu v resnici še zdaleč ne dovoljujejo, da bi lahko skrb in sredstva za obrambo domovine opustili, jih bistveno skrčili ali celo prenesli na Evropsko unijo ali Nato. Vse druge evropske države imajo svoje obrambne sisteme in svojo vojsko; to velja tudi za Slovenijo, saj bi bilo drugačno ravnanje neodgovorno in lahko tudi pogubno.

Predsedstvo pa se pridružuje prizadevanjem državnih organov in javnim pobudam za prilagajanje obrambne in vojaške doktrine družbenemu in tehnološkemu razvoju in za racionalno organiziranost ter smotrno oborožitev in ekonomično logistiko. Pri tem menimo, da socialni položaj pripadnikov Slovenske vojske ne sme biti ovira za racionalizacijo, saj je treba njihove socialne probleme reševati zunaj vojske - v okviru splošnega sistema socialne varnosti državljanov.

Slovenska vojska je izključno obrambna organizacija, kar velja za njeno delovanje doma in v tujini. Zato ne bi smeli dopuščati ne zdaj in ne v prihodnosti, da bi kjer koli v svetu delovala zunaj poslanstva zagotavljanja reda in miru.

Predsednik ZZB NOB Slovenije  
Janez Stanovnik

Pogovarjal se je: Gojko Bervar

Sam pravi, da je v politiki opravljal že vse, samo predsednik države ni bil in premier tudi ne, kar da ne bi znal biti. Ta profesor filozofije in primerjalne književnosti je res prehodil dolgo pot skozi institucije -  od funkcionarja v ZSMS in SZDL, prek poslanca, vodje vladnega urada za informiranje, ministra za kulturo in notranjega ministra, generalnega sekretarja Drnovškove vlade do prvega veleposlanika v Beogradu. Zdaj ima podjetje za mednarodno svetovanje, torej je izstopil iz politike, a so  stvari, s katerimi se ukvarja danes, s politiko kar tesno povezane.

Če bi nekdanjo ekipo ZSMS danes spravili za isto mizo, bi ljudje najbrž precej čudno gledali, saj gre za ljudi, ki so danes na nasprotnih političnih straneh.

Ja, na splošno bi bil seznam zelo zanimiv: Janez Janša, Igor Bavčar, Tone Anderlič, Jožef Školč, Robert Černe, Vlado Gerič, Ignac Krivec, Ingrid Bakše, Peter Jamnik. Ampak tedaj je šlo za prelomni čas. Sicer pa to, da smo se v »slovenski mladini« zbrali ljudje tako različnih profilov, ni tako čudno. Tedaj je bila izbira pač samo ena. Ko pa je postalo jasno, da je mesto oblasti prazno in da se je zanj treba bojevati skozi različne oblike političnega organiziranja, skozi stranke, je bilo očitno, da se bo ta skupina razdelila. Pa se niti ni preveč razcepila. Šla je v različne skupine: demokrate, LDS, Zelene, nekaj nas je šlo k socialistom, kar se je v nekem trenutku uspešno povezalo z veliko LDS.

Pogovarjal se je: Janez Korošec

Pred kratkim je dr. Lucijan Krivec izdal zajetno knjigo z naslovom 41 let s Farmo Ihan ter prispevek ihanske tehnologije evropski in svetovni prašičereji. Delo je zbudilo obilo zanimanja ne le v strokovni javnosti, temveč tudi zaradi njegovega orisa razvoja slovenske prašičereje in prehrambne industrije. Avtor, ki je leta 1959 prevzel gradnjo Farme Ihan, kasnejše največje farme prašičev na svetu, hkrati v tem okviru tudi zelo nazorno opisuje čas zatona jugocentrizma, razvoj samoupravljanja in prvo obdobje tranzicije po osamosvojitvi. Za svoje strokovno delo in inovacije, ki jih je potem posnemala večina sorodnih farm po svetu, je dobil številna visoka mednarodna in domača priznanja, med njimi tudi nagrado mesta Ljubljana.

V knjigi zelo slikovito opisujete tudi težave, s katerimi ste se srečevali pri skokovitem razvoju  v Ihanu. Kaj je bilo za vas na Farmi Ihan najtežje?

Zaradi velike koncentracije pujskov se je pojavila tako imenovana preokuženost objektov, ki je povzročala vzrejne bolezni. Za reševanje teh problemov nismo imeli uporabnih zgledov v svetu. Zato smo na podlagi industrijskega načela organizirali kontinuirano živo prirejo in jo razdelili na faze življenjskega ciklusa. S tem smo celo povečali zmogljivost farme z 18 na 27.000 prašičev in hkrati dvignili produktivnost delavcev, omogočili generalno čiščenje in dezinfekcijo hlevov ter uveljavili dnevni zdravstveni nadzor. Na podlagi naših izkušenj nas je začelo obiskovati vse več vodilnih znanstvenikov z evropskih in ameriških univerz. Zaradi ugleda smo začeli razvijati farme po Jugoslaviji, na Poljskem in v DDR ter z izkušnjami pomagali mnogim sorodnim organizacijam, tudi v najrazvitejšem svetu. Predvsem smo promovirali zdravstveno varno množično vzrejo prašičev, za kar sem leta 1974 prejel najvišje evropsko kmetijsko priznanje Justus Von Liebig Preis.

Tik pred koncem leta je potekala seja glavnega odbora Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Na njej so sprejeli program dela zveze za leto 2010 in finančni načrt, potrdili rebalans finančnega načrta za leto 2009, verificirali so mandate novih članov glavnega odbora in novih članov predsedstva in nadzornega odbora zveze. Kot so poudarili na seji, so zamenjave v predsedstvu namenjene postopni pripravi na zamenjavo vodstva, ki mu mandat poteče jeseni 2011. Novi člani glavnega odbora so postali dr. Matjaž Kmecl, Milan Gorjanc, Tone Kovič in dr. Maca Jogan. Matjaž Kmecl je poleg Slavka Grčarja in Tita Turnška tudi novi podpredsednik zveze.

Janez Stanovnik, predsednik ZZB Slovenije za vrednote NOB, je v svojem nagovoru opozoril,  da se borčevska organizacija nahaja pred posebnim izzivom. »Smo pred zamenjavo generacije. Naša organizacija je šla praktično čez tri razdobja: prvo razdobje od ustanovitve leta 1948 je bilo obdobje veteranske organizacije in spoštljivega spomina na NOB. Po svojih 40 letih obstoja organizacije je bila umrljivost med našimi vojnimi tovariši tolikšna, da smo prišli v drugo razdobje, ko so pristopali v organizacijo ljudje, ki so v svojem srcu začutili vrednote NOB kot veterani, mnogi ali večina med njimi so bili rojeni po vojni. Organizacija se je številčno skrčila in danes šteje 50.000 članov, od tega 20.000 novih, 30.000 pa tistih, ki so na tak ali drugačen način sodelovali v NOB. Mi smo danes popolnoma enotna organizacija, ker novi člani sprejemajo vrednote, za katere so se borili udeleženci v NOB. Vendar jim mi ne samo simbolično, ampak tudi fizično predajamo štafetno palico. Novo vodstvo bo v naslednjih dveh letih temeljiteje spoznavalo ne samo probleme, ampak tudi organizacijo, ki je ena izmed največjih civilnodružbenih organizacij v Sloveniji. Po dveh letih bodo prevzeli vodstvo organizacije na istih načelih in vrednotah, na katerih organizacija stoji od svoje ustanovitve leta 1948, to so vrednote, ki jih je organizacija oziroma njeni člani skovala in ustvarjala v času NOB.«

Pogovarjal se je: Vanja Alič

Rudolf - Rudi Šimac se je pred 74 leti rodil v najzahodnejši slovenski vasi - v Breginju. Leta 1969 je bil kot priznan privrženec Staneta Kavčiča izvoljen za novogoriškega župana (tedaj predsednik skupščine občina Nova Gorica), zatem pa je štiri leta preživel kot delegat v zveznem zboru jugoslovanske skupščine. Po izteku mandata v Beogradu je bil direktor številnih vodilnih podjetij na Goriškem, po upokojitvi pa je ustanovil Zvezo agrarnih skupnosti Slovenije, katere predsednik je še danes, in predsedoval nadstrankarski organizaciji Forum za Goriško. Lansko jesen je po 30 letih spustil iz rok vajeti predsedovanje Zvezi pevskih zborov Primorske, v sklopu katere vsako leto poteka tudi znamenita revija Primorska poje. Zadnji dve leti je tudi na čelu Zveze slovenskih kulturnih društev, sicer pa največ časa posveča pisanju knjig.

Med letoma 1969 in 1974 ste bili predsednik skupščine občine Nova Gorica, pri čemer se radi pohvalite, da ste bili izvoljeni kot tako imenovani Kavčičev župan. Za Staneta Kavčiča, ki je bil med letoma 1967 in 1972 predsednik slovenske republiške vlade, danes pravijo, da je bil ena ključnih političnih osebnosti za razvoj novejše slovenske zgodovine in tudi za razumevanje slovenske poti v gospodarsko ter politično neodvisnost. Kaj je tedaj pomenilo biti »Kavčičev župan«?

Moje volitve za župana so bile takšne, da je tedaj o njih pisal ves jugoslovanski tisk. To je bil enkratni dogodek za tiste čase, saj je bil namesto uradnega partijskega kandidata izvoljen neki tretji človek, ki so ga podprli volivci. Spomnim se, da sta takrat novogoriška novinarja v Kopru izrecno vprašala Staneta Kavčiča, kaj se bo zgodilo v Novi Gorici zdaj, ko ni bil izbran partijski kandidat. Takrat je Kavčič odgovoril: 'Kolikor vem, po naši ustavi predsednika skupščine občine ne postavlja partija, ampak ga volijo odborniki, izvoljeni od volivcev. Če so v Novi Gorici volivci tako izbrali, ga pač imajo. In če z njim ne bodo zadovoljni, ga bodo odpoklicali. Tako predvideva naša demokratična ustava. Ta načela odprtosti in demokratičnosti je potrdil tudi partijski kongres, zato nimam pomislekov.'

Prva leta so minila v navdušenju, v veliki svobodi in širini, ki jo je odpiral Kavčičev duh. Kavčič je poudarjeno razglašal in zagovarjal liberalne ideje, ki so bile kasneje obsojene; bil je tudi proti beograjskemu centralizmu. Kavčič je bil eden tistih kritičnih in odprtih komunistov, ki so javno kritizirali zaprtost partijskega sistema in so odločno zagovarjali demokratične spremembe.

Biti Kavčičev župan je v tistih časih pomenilo, da si na čisto določeni strani in da zagovarjaš določena stališča. Kavčičeva smer je šla v reforme, šla je proti uveljavljenim partijskim stereotipom. Socializmu je skušala dati nov obraz. Veliko starih komunistov z Edvardom Kardeljem na čelu pa je bilo proti temu in na koncu so ti tudi prevladali. S tem so potisnili Kavčičeva razmišljanja o prihodnjem razvoju Slovenije na stranski tir: zasebna pobuda, razvoj obrti in malih podjetij, kar smo uresničevali tudi v Novi Gorici, so morali stopiti na stran, da so se ponovno odprla razmišljanja o velikih podjetjih in visokih industrijskih dimnikih. Glavni značilnosti pa sta bili notranja zaprtost in neupoštevanje mednarodne konkurenčnosti.

Po Kavčičevem prisilnem odstopu ste se menda »njegovi« župani dogovarjali, da bi kolektivno odstopili v znak protesta, kar bi bilo za tiste čase precej tvegano dejanje.

Po njegovem zlomu smo se nekateri župani povezovali in razmišljali, kako bi ga zaščitili. Pogovarjali smo se, da bi naredili neko vidno potezo, dejanje, in celo o tem, da bi skupinsko odstopili. Mnogi so mi telefonirali - od poslancev do občanov -, vendar je bilo njihovo dejanje zelo naivno. Niso se namreč zavedali, da se vsi pogovori snemajo, da so pod nadzorom. Previdnejši je bil tedanji župan Postojne, pokojni Fajdiga: previdno mi je telefoniral in me povprašal, če grem kaj v Ljubljano in če bi se pred tem ustavil pri njem v Postojni na kavi. In tako se je zgodilo. S postojnske občine sva takoj odšla v Predjamski grad in se pogovarjala v samoti. Imel je že izdelane zamisli o tako imenovani županski akciji. Dogovorila sva se, da nevpadljivo stopi do Staneta Kavčiča in se z njim pomeni o tem vprašanju. Po njegovem pogovoru s Stanetom sem ga spet obiskal. Dejal mi je: 'Stane me je sprejel, vendar me ni povabil niti, da sedem, ko sem mu povedal, zakaj sem prišel.' Kavčič je takrat odločno ukazal, da ne dovoli nobenih protestnih dejanj v njegovo podporo. Fajdigi je Kavčič dejal: 'Zadeva je končana. Izgubili smo. Bilo je prezgodaj. Počakajte na boljše čase in pazite nase. Ne izpostavljajte se!' To sem razumel kot njegovo odvezo. Ni nas hotel izpostavljati. In Fajdigi je jasno povedal, da noče mrtvih herojev.

Razmišljam in berem, kdo je bil Franc Rozman Stane. Junak, ki je dal svoj najčudovitejši cvet,  svoje življenje za preživetje svoje domovine. In z njim so dali svoje cvetove tudi mnogi njegovi tovariši. Včasih pogledam svoje sošolce in si poskušam predstavljati,  da bi morali ti moji fantje in dekleta z orožjem v boj za svoj narod. Kako bi to zmogli, saj smo še otroci? In vendar so nekoč v boju krvaveli tudi tako mladi ljudje. Na žalost je tako še marsikje po svetu.

Partizani in partizanke so bili junaki. Junaki časa, v katerem se ni vedelo, kdo bo vojni zmagovalec. Zmagovalec je bil tisti, ki je preživel bitko z okupatorjem. Pri mnogih zmagah je poveljeval komandant Stane. Za partizane je bil junak, ker jih je varno in zmagoslavno pripeljal iz mnogih bitk. Zame je junak tudi zaradi svoje skromnosti, odprtosti in vedoželjnosti.

Danes otroci nismo več junaki vojn. Smo predvsem žrtve vojne. Če se znajdemo sredi vojne vihre, se moramo zanašati na naše ali tuje vojake in vojakinje. Njihovo poslanstvo je predvsem braniti civiliste. Braniti nedolžne ljudi in jim omogočiti mir, varnost in zaščito. Želim si, da bi vsi vojaki in vojakinje tega sveta stopili v bran otrokovih pravic. Kajti to je danes junaštvo.

Čeprav živimo v miru in svobodi,  mladi vseeno bijemo svoj poseben boj.

To ni boj z vidnim sovražnikom, temveč je boj z ideologijami. In naš spopad je najhujši takrat, ko moramo svojemu sošolcu, svojemu prijatelju povedati, da živimo z drugačno zgodovinsko resnico. Mi mladi smo nasledniki zgodovinskih resnic svojih staršev in starih staršev. Vsak od teh nam pripoveduje neko zgodbo o svojem življenju in o vojni. O družinskem doživetju vojne. Tem spominom z zanimanjem prisluhnemo in se opredeljujemo. Kdo so bili dobri in kdo so bili zli! Morda se ne zavedamo, da bo treba nekoč prižgati svečo na vseh grobovih, znanih in neznanih, naših in njihovih! Zato se moramo boriti! Boriti mi vsi! Z ramo ob rami. Slovenec ob Slovencu. Evropejec ob Evropejcu. Zato ker smo državljani enega sveta. Komandant Stane, ki se je boril v španski državljanski vojni in v slovenskih partizanih, je bil državljan tega enega sveta. Dragi borci, partizani, pregnani z domov! Naj vam rečem hvala za to svobodo, za ta mir, v katerem živimo. Ne bodite v skrbeh za domoljubje mladih. Smo državljani sveta in borci prihodnosti naše domovine. Hvala za vse boje, ki ste jih izbojevali za nas, hvala za vse vrednote, ki ste nam jih vcepili v zavest. Kako bi ne mogli  ljubiti svoje domovine, če pa je zrasla s pogumom komandanta Staneta.

(Iz nagovora Julije Jelušič Južnič na prireditvi Samo en cvet, 14. novembra 2009 v Cankarjevem domu v Ljubljani)

Piše: Irena Brejc

Člani Skupnosti internirancev Dachaua (SID) pod vodstvom predsednika dr. Andreja Uleta dejavno skrbijo za spoštljiv spomin na žrtve in zgodovino koncentracijskih taborišč. Tudi naslednjim generacijam želijo prenesti bolečo resnico o trpljenju taboriščnikov v drugi svetovni vojni. Poleg občasnih druženj jih povezuje glasilo Dahavski poročevalec, ki nadaljuje tradicijo poročevalca, ki so ga slovenski taboriščniki izdajali v tednih po osvoboditvi Dachaua maja 1945, čakajoč na vrnitev v domovino. Za njegovo današnjo vsebino skrbi neutrudni urednik Tone Gortnar, ki mu uspeva izdati dve do tri številke letno. Tone Gortnar je v kolesje Dachaua prispel komaj devetnajstleten že leta 1941 in je danes, ko mnogih internirancev ni več med živimi,  najbrž taboriščnik z najdaljšim taboriščnim stažem. Prestal je le mesec dni manj kot štiri leta taborišča Dachau in v tem času so ga petkrat okužili s krvjo bolnika z malarijo, saj so na njem delali medicinske poskuse. Organizem pa je zdržal, pravi.

Kaj je Dahavski poročevalec in o čem poroča?

Dahavski poročevalec (DP) je začel izhajati 1. maja 1945 v taborišču Dachau in je do  6. junija, ko je odšel v domovino prvi transport, izšlo, če se ne motim, 30 številk. Nekaj teh prvih številk je ponatisnjenih v knjigi oziroma zborniku Dachau Hardvika Pirnovarja. Jo poznate?

Žal ne, jo bom poiskala v knjižnici ...

Lahko vam jo posodim, mogoče imam doma celo dva izvoda. Za oživitev glasila se je leta 1989 zavzel  uredniški odbor tega zbornika in še zlasti pokojni Risto Gajšek iz Celja, ki je bil med pobudniki Skupnosti internirancev Dachaua. Na seznamu članov skupnosti dahavskih internirancev nas je le še 201, od tega dve tretjini moških, ostali so sorodniki umrlih članov.

Od lani inštitut vodi dr. Damijan Guštin, ki se je kot raziskovalec posvečal raziskovanju vojaške zgodovine druge svetovne vojne: vprašanjem formacije in strukture slovenske partizanske vojske (NOV in POS) in  vprašanju vloge vojaštva v 20. stoletju. Dr. Guštin je dobro znan tudi bralcem Svobodne misli, prav tako kot številni drugi sodelavci inštituta, predvsem tisti, ki  raziskujejo obdobje 2. svetovne vojne. Z dr. Damijanom Guštinom smo se ob jubileju pogovarjali o vlogi inštituta, o njegovem pomenu za raziskavo slovenske zgodovine, o njihovih projektih ter načrtih.

Kar deset  vaših raziskovalcev preiskuje obdobje od 1941-1945. Ali temu obdobju namenjate največjo pozornost, ker gre za težko, travmatično, a hkrati najpomembnejše  obdobje naše zgodovine?

Obdobje druge svetovne vojne je dejansko travmatično obdobje naše zgodovine, a tudi pomembno, eno od prelomnih v nacionalni zgodovini. Ima toliko elementov, ki vključujejo še današnje generacijske opredelitve, da ni zgolj tradicijski element ta, ki opredeljuje več raziskovalcev, ki raziskujejo predvsem v tem obdobju. Pravzaprav trenutno nimamo raziskovalnega projekta, če odmislim doktorsko nalogo, ki bi se izrecno ukvarjala zgolj z obdobjem druge svetovne vojne; povečini raziskave potekajo v okviru obeh programskih skupin, ki delujeta v širših časovnih lokih. Kar tretjina omenjenih desetih raziskovalcev pa je v skupini, ki izvaja projekt Smrtne žrtve druge svetovne vojne in neposredno po njej, ki je specifičen, zelo zahteven dolgoletni projekt. Menim pa, da bo čez nekaj časa postala druga svetovna vojna bolj domena raziskovalcev in s tem le eno, četudi vedno zelo pomembno obdobje v nacionalni zgodovini.

Projekt evidentiranja žrtev je bila tudi tema prve okrogle mize prejšnji teden.

Projekt je eden tistih, ki jih je narekoval nov pogled dojemanja travmatičnosti druge svetovne vojne. Ambicija projekta je bila, da bi k velikim polemikam o značaju in pomenu tega obdobja nacionalne zgodovine prispevali s čimbolj natančnimi številkami in konteksti smrtnih žrtev v času vojne, vključno z obdobjem povojnih pobojev in smrti, ki so bile neposredno povezane z vojno. Projekt poteka že enajst let in se ves čas bori s premajhnimi sredstvi in s tem tudi s premajhnim številom  sodelavcev. Vendar pa so rezultati izjemni: šele podrobno raziskovalno delo, osredotočeno na identifikacijo vsakega mrtvega, je pokazalo, da je bilo vseh nasilno mrtvih prebivalcev Slovenije v omenjenem obdobju bistveno več, kot smo jih predvidevali prej, okoli 80.000 v vojnem času in 15.000 od maja 1945 do začetka 1946. Pridobljeni podatki bodo tudi omogočili natančno analizo krajevne in časovne porazdeljenosti, spolne in starostne strukture mrtvih, povzročiteljev smrti ter s tem dimenzij vojne in še drugih vidikov. Upamo, da nam bo finančno omogočeno projekt končati v nekaj letih.