Inštitut za novejšo zgodovino praznuje letos 50 let svojega obstoja. Jubilej so počastili tudi delovno, s prvo iz  niza načrtovanih okroglih miz, ki je imela naslov Problem smrtnih žrtev druge svetovne vojne. Inštitut, ki je osrednja raziskovalna ustanova za obdobje zadnjih dveh stoletij slovenske zgodovine,  je v  pol stoletja prehodil dolgo pot, med katero so se spreminjali družbeno okolje in tudi koncepti raziskovalnega dela. Ustanovljen je bil leta 1959 kot Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, pred več kot dvema desetletjema pa se je preimenoval v Inštitut za novejšo zgodovino.

Od lani inštitut vodi dr. Damijan Guštin, ki se je kot raziskovalec posvečal raziskovanju vojaške zgodovine druge svetovne vojne: vprašanjem formacije in strukture slovenske partizanske vojske (NOV in POS) in  vprašanju vloge vojaštva v 20. stoletju. Dr. Guštin je dobro znan tudi bralcem Svobodne misli, prav tako kot številni drugi sodelavci inštituta, predvsem tisti, ki  raziskujejo obdobje 2. svetovne vojne. Z dr. Damijanom Guštinom smo se ob jubileju pogovarjali o vlogi inštituta, o njegovem pomenu za raziskavo slovenske zgodovine, o njihovih projektih ter načrtih.

Kar deset  vaših raziskovalcev preiskuje obdobje od 1941-1945. Ali temu obdobju namenjate največjo pozornost, ker gre za težko, travmatično, a hkrati najpomembnejše  obdobje naše zgodovine?

Obdobje druge svetovne vojne je dejansko travmatično obdobje naše zgodovine, a tudi pomembno, eno od prelomnih v nacionalni zgodovini. Ima toliko elementov, ki vključujejo še današnje generacijske opredelitve, da ni zgolj tradicijski element ta, ki opredeljuje več raziskovalcev, ki raziskujejo predvsem v tem obdobju. Pravzaprav trenutno nimamo raziskovalnega projekta, če odmislim doktorsko nalogo, ki bi se izrecno ukvarjala zgolj z obdobjem druge svetovne vojne; povečini raziskave potekajo v okviru obeh programskih skupin, ki delujeta v širših časovnih lokih. Kar tretjina omenjenih desetih raziskovalcev pa je v skupini, ki izvaja projekt Smrtne žrtve druge svetovne vojne in neposredno po njej, ki je specifičen, zelo zahteven dolgoletni projekt. Menim pa, da bo čez nekaj časa postala druga svetovna vojna bolj domena raziskovalcev in s tem le eno, četudi vedno zelo pomembno obdobje v nacionalni zgodovini.

Projekt evidentiranja žrtev je bila tudi tema prve okrogle mize prejšnji teden.

Projekt je eden tistih, ki jih je narekoval nov pogled dojemanja travmatičnosti druge svetovne vojne. Ambicija projekta je bila, da bi k velikim polemikam o značaju in pomenu tega obdobja nacionalne zgodovine prispevali s čimbolj natančnimi številkami in konteksti smrtnih žrtev v času vojne, vključno z obdobjem povojnih pobojev in smrti, ki so bile neposredno povezane z vojno. Projekt poteka že enajst let in se ves čas bori s premajhnimi sredstvi in s tem tudi s premajhnim številom  sodelavcev. Vendar pa so rezultati izjemni: šele podrobno raziskovalno delo, osredotočeno na identifikacijo vsakega mrtvega, je pokazalo, da je bilo vseh nasilno mrtvih prebivalcev Slovenije v omenjenem obdobju bistveno več, kot smo jih predvidevali prej, okoli 80.000 v vojnem času in 15.000 od maja 1945 do začetka 1946. Pridobljeni podatki bodo tudi omogočili natančno analizo krajevne in časovne porazdeljenosti, spolne in starostne strukture mrtvih, povzročiteljev smrti ter s tem dimenzij vojne in še drugih vidikov. Upamo, da nam bo finančno omogočeno projekt končati v nekaj letih.

Pogovarjali sta se: Ana Bevk in Jožica Hribar

Najprej bi se »poklonili temu dolgemu, sijajnemu, bogatemu in ustvarjalnemu potovanju po odrskih deskah od začetkov v Celju in v  Dekameronu na televiziji do vrhuncev na mariborskem odru«. Tako je v obrazložitvi najvišje nagrade za igralske dosežke - Borštnikovega prstana - dejal predsednik letošnje žirije Tone Partljič, ki je odločila, da to nagrado prejme Minu Kjuder za svojo impresivno, s kar 120  vlogami v predstavah oplemeniteno igralsko kariero.  Leta 1942 v Trstu rojena igralka, ki je na gledališke deske stopila leta 1962 v Celju in kariero nadaljevala v Mariboru, je pri mnogih ljubiteljih gledališča pustila neizbrisen pečat. Igralka, ki  je igrala manj, kot bi želela sama, ki pa kljub temu, da je že deset let v pokoju, še ne miruje. Nevajena blišča in medijske pozornosti, razen na odrskih deskah, živi v idilični Gabrovici pri Komnu skupaj s svojim partnerjem Sergejem Verčem ter dvema ljubkima mucama in nepogrešljivo psičko, ki jo že 14 let spremlja povsod. Prodorna, prijazna in nadvse komunikativna igralka tudi o manj lepih obdobjih svojega življenja pripoveduje brez jeze ali zamere, iskreno ponosna na svoje vloge in svoje delo, pa tudi na svojo hčerko in sina, ki sta krenila po povsem drugih poteh.

Piše: Jožica Hribar

Nekaj dni pred 1. novembrom so dijaki in dijakinje Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana pred spomenikom v Gramozni jami v Ljubljani  pripravili komemorativno slovesnost, ki je zanje že tradicionalna, popestrili pa so jo s pesmimi in recitacijami. Na prireditvi je spregovoril ravnatelj šole  Alojz Pluško, učence, profesorje in zbrane pa je nagovoril  tudi Jože Hartman, predsednik Združenja za vrednote NOB Ljubljana  Bežigrad, ki se je dijakom zahvalil, ker skrbijo za ta spomenik. Hkrati jih je spomnil, da njihova šola ni samo skrbnik tega spomenika, saj bodo oni sami kot bodoči učitelji skrbeli tudi tisto slovensko držo, ki je tudi v najhujših časih okupatorjevega nasilja našla odgovor v uporu temu nasilju.

Pogovarjal se je Gojko Bervar

Ministrica za kulturo Majda Širca je bila izvrstna novinarka, urednica, publicistka, pa je šla v politiko. Nekoč je rekla, da zato, ker se je s presežki v novinarstvu že napolnila. Da torej ni bilo več izziva, če razumemo prav. Politika se ji zdi, če je opravljena tako, kot se spodobi, ustvarjalna, odgovoren akt ustvarjanja. Kot poslanka je večidel poskušala biti korektiv izvršni oblasti, danes je njen del - torej lahko odgovornost ustvarjanja izkaže bolj neposredno.

Proračun ministrstva za kulturo za leto 2009 je bil 213 milijonov evrov. Kaj se sploh da narediti s tem, kajti domnevam, da je večina denarja razdeljenega že vnaprej s fiksnimi obveznostmi za plače, dajatve itd. Je sploh še kaj prostora za ustvarjalno financiranje drugačnih projektov?

Da se, a precej manj, kot če bi bil ta fiksni del manjši. Ko smo prihajali, smo si zastavili program, da bi postal ta variabilni del še gibčnejši in bogatejši. Še posebej zaradi tistih struktur, ki nimajo tako fiksnega statusa kot javni zavodi: umetniška produkcija ali, recimo, produkcija nevladnih organizacij. Zanje je na razpolago še vedno premalo denarja oziroma varnosti, če govorim o samostojnih kulturnih delavcih. Tu je še delež, ki ga je treba nameniti naložbam. Želela bi, da bi bile poslej laže dosegljive - čeprav se zadeve premikajo. Ljubljana je bila denimo prikrajšana. Glavno mesto tako nima nove knjižnice, Novo mesto pa jo ima in Maribor, Nova Gorica, Ptuj, Ravne na Koroškem ter Velenje tudi.

In kako je zdaj z Blejskim otokom?  Prejšnji minister dr. Vasko Simoniti je na hitro sklenil sporazum, ki ga zdaj spodbijate.

Pripravili smo zelo argumentirane in pravno trdno utemeljene osnove za državno pravobranilstvo, ki meni, da je z njimi mogoče doseči ničnost omenjenega sporazuma. Omenjeni sporazum, ki so ga v zadnjem trenutku in tako rekoč anonimno dali prejšnji vladi v odločanje in zanj niso vedele niti pravne službe na ministrstvu za kulturo, zdaj spodbijamo. Pravno je položaj precej zapleten, a mislim, da bomo na sodišču dosegli, da ga bo prepoznalo kot ničnega.

Zdelo se nam je potrebno odpreti tudi dialog z RKC in jim dati možnost, da odstopijo od tega sporazuma, ter jim hkrati povedati, kako mi vidimo rešitev. Cerkev na Otoku je seveda njihova, drugo pa ne. Oni od sporazuma niso odstopili, so pa ponudili, da se dopolni. Ne moremo se, kajpak, pogovarjati o dopolnitvi sporazuma, za katerega trdimo, da je ničen. Torej bomo počakali na konec sodnih postopkov, pri katerih sem prepričana, da bo naše stališče prepoznano kot pravilno. Se bomo pač tedaj pogovarjali o tem, kar ponujamo zdaj, kajti naš predlog  se mi zdi dober. Gre za zgodbo, ki je bila pri mojem predhodniku izrabljena za to, da bi državo preprosto prinesli naokoli, v njej pa se je pokazala vsa arogantnost in nespoštovanje pravnih norm v državi. Ne le zato, ker je bil sporazum pripravljen na skrivaj in ga je vlada na zahrbten način potrdila, ampak ker je zgovoren tudi na simbolni ravni in ker izkazuje čuden način (ne)spoštovanja  prava.

 

Piše: Jožica Hribar

»Toliko avtobusov in toliko ljudi vidiš samo še v Dražgošah,« je navdušeno dejal Janez Stanovnik, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije, ki se je 11. oktobra pomešal med množico okrog 3000 obiskovalcev, ki so se  zbrali v Dobrniču nad Trebnjem v počastitev spomina na 1. kongres Slovenske protifašistične ženske zveze, ki je tukaj potekal  16. in 17. oktobra 1943. Med njimi je bilo tudi osem nekdanjih delegatk. Te so pripeljali otroci, nekatere tudi vnuki, ki skupaj s svojimi babicami obujajo spomin na junaško dejanje slovenskih žensk.

Prireditev, ki so jo pripravili Društvo Dobrnič, Združenje borcev za vrednote NOB Trebnje in Kulturno turistično društvo Dobrnič, so popestrili s  pohodom Po poteh Mare Rupena; pot je krak evropske pešpoti E7: Dolenjske Toplice-Dobrnič-Žužemberk. Zaradi tega prihaja na slovesnost vsako leto tudi veliko mlajših ljudi, saj jim proslava pomeni lep zaključek 12 ali 22 kilometrov dolgega rekreativnega pohoda.  Pot nosi ime po Mari Rupena Osolnik, domačinki, rojeni v Mirni Peči, nosilki partizanske spomenice leta 1941, članici OF in eni glavnih organizatork kongresa ter aktivni povojni političarki za vprašanja kmetijstva, kmečkih žensk, družine in humanitarnih dejavnosti.

Letos so v Dobrniču proslavili 66.obletnico 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze, Janez Stanovnik pa je dobrniško srečanje označil kot praznik slovenskih mater. »Mati je nosilka vrednote nad vrednotami, ljubezni, ljubezen pa vsebuje vrednoto svobode, enakosti in bratstva,« je dejal in spomnil, da so slovenske matere dale svoje može, sinove in hčere, da so se Slovenci osvobodili in kot narod postali država. »Slovenske matere so se odločile za pot časti, ker so vedele, kam pelje pot sramote,« je Stanovnik povzel misli Josipa Vidmarja.

Slavnostna govornica, poslanka SD Majda Potrata, je opozorila, da je zgodovina slovenskih ženskih gibanj zgodovina boja proti vojni, proti fašizmu in nacizmu, hkrati pa je tudi zgodovina boja za človeka vredno življenje. Ob tem se je dotaknila tudi delitve dela med spoloma in opozorila na razlike med plačami moških in žensk, ki so po njenem  jasen kazalec položaja sodobnih žensk, v Sloveniji pa je plača žensk opazno nižja od povprečja v Evropski uniji.

Henrik Pirc, Kostanjevica na Krki: »Sem član ZB za vrednote NOB in eden izmed tistih, ki skrbimo za urejanje spomenikov v naši okolici. Takšnih srečanj se  pogosto udeležujemo, saj tukaj srečamo ljudi, ki enako mislimo, spoštujemo žrtve naših staršev in nam ni vseeno za prihodnost. Na srečanja gremo z avtobusom.«

 

 

Klemen Grm, Ljubljana: »Star sem 10 let in sem kandidat za praporščaka. Moja babica ureja prevoze borcev Cankarjeve brigade na takšna srečanja in sem šel velikokrat zraven. Ko sem poslušal, kaj se borci pogovarjajo o tem, kako je bilo med vojno, sem se odločil, da bom praporščak. Zdaj na prireditvah že nosim slovensko zastavo, prireditve pa so mi zelo všeč.«

 

 

Tone Kralj, predsednik občinskega odbora ZB NOB Črnomelj: »Belokranjske občine vsako leto pripravimo takšno srečanje, v organizaciji se izmenjujemo Metlika, Semič in Črnomelj, saj je tukaj domicil številnih enot, kot ste slišali. V občini imamo 758 članov in 7 krajevnih odborov. Od tega je še 240 veteranov, ostalo  so mladi. Zelo sem vesel današnjega množičnega obiska.«

 

 

Albin Mrvar in Ivan Ulaga, Laško: »Sva praporščaka, prišla sva s praporoma krajevne in občinske borčevske organizacije. Pogosto gremo na takšna srečanja organizirano, tokrat sva prišla sama. V Beli krajini se je med vojno bojevalo veliko ljudi iz naše občine, sem so se zatekli potem, ko so jim požgali domačije in jih pregnali z domov.«

Pogovarjala se je: Željka Zagorac

Minister za delo Ivan Svetlik je avtor več kot dvesto znanstvenih in strokovnih del, pretežno s področij izobraževanja, zaposlovanja, socialne politike in človeških virov. V okviru svojega dela je razvil študije človeških virov v Sloveniji. Gospodarska kriza je zelo hudo prizadela tudi trg dela, zato smo se z ministrom za delo, družino in socialne zadeve dr. Ivanom Svetlikom pogovarjali o rastoči brezposelnosti in ukrepih za njeno zajezitev ter o pokojninah.

Ševilo brezposelnih raste. Konec julija je bilo na Zavodu RS za zaposlovanje 88.457 registriranih brezposelnih oseb. Ali bo ta številka konec letošnjega leta dosegla 100.000?

Stanje na področju zaposlovanja z določenim časovnim zamikom sledi dogajanju na gospodarskem področju oziroma na podroju proizvodnje in naročil v gospodarskem sektorju. To pomeni, da kakor hitro se bo padanje gospodarske rasti umirilo, bo počasi, v nekaj mesecih, problem dodatnih brezposelnih najbrž rešen. Kazalci, da se gospodarska kriza umirja, se že kažejo, čeprav pa bo, po vseh danes dostopnih ocenah, dno krize, ki naj bi bilo zdaj doseženo, trajalo še nekaj časa. V prihodnjem letu je mogoče pričakovati rahlo gospodarsko rast. To pomeni, da naj bi v prihodnjih mesecih tudi brezposelnost dosegla svoj vrhunec. V nadaljevanju ne pričakujemo, da bi zaradi gospodarske krize prihajalo do novih presežkov in odpuščanj delavcev. Pričakujemo še rahlo povečanje brezposelnosti, nato pa umirjanje in zmanjševanje v prihodnjem letu. Mislim, da številka 100.000 brezposelnih oseb ne bo dosežena. Po naši oceni se bo število brezposelnih gibalo okrog 90.000.

Piše: Tone Štefanec

»To je ljubezenska zgodba med pesnikom Karlom Destovnikom - Kajuhom in njegovo prvo ljubeznijo Marijo Medved. Idilična zgodba, ki razkriva mladega pesnika tudi kot velikega lirika v pesmih in pismih. Resnična zgodba, ki je naslonjena na doslej večinoma neobjavljena Kajuhova pisma svojemu prvemu dekletu Mariji, ljubkovalno imenovani Mičica. Zamolčana zgodba, ki nam jo je iskreno razkrila njegova mladostna muza Marija pred koncem svoje življenjske poti,« je na začetku knjige z naslovom Moji edini, ki jo ljubim zapisal Ivan Sivec. Pisec v knjigi z naklonjenostjo obravnava tudi Kajuhovo revolucionarno in bojno pot.