Pogovarjal se je: Marjan Weisseisen

Zveza koroških partizanov (ZKP) je ena najnaprednejših in najpomembnejših organizacij na avstrijskem Koroškem. Združuje rojake Slovence in druge svobodomiselne ljudi, ki ne morejo in nočejo pozabiti slovenskega jezika, vsakdanjega šikaniranja in nacističnih zločinov 2. svetovne vojne. Vzdržujejo in negujejo vrednote, pridobljene v partizanskem boju. Njen član je od ustanovitve dalje Peter Kuchar, ki to zvezo zdaj že dolgo tudi vodi.

Kdo je Peter Kuchar? Otrok srečne ljubezni med revno Jelko in Petrom z bogate kmetije, ki so ga prav zaradi tega razdedinili. Sin borca za delavske pravice, ki so ga prisilno mobilizirali v nemško vojsko, kjer je bil graničar. In sin matere, ki je šla v partizane za mladoletnim sinom, ker jo je gestapu »priporočil« domači izdajalec. Doma pa je morala pustiti tri mladoletne otroke. Peter Kuchar je otrok
zavednih Slovencev, kurirček, ki so mu nemške krogle na enem od pohodov prestrelile obe nogi. Zaradi invalidnosti so se mu zaprla oficirska vrata (zase pravi, da je militarist), saj se ni mogel vojaško izobraževati na vojni akademiji v Moskvi, kot je želel. Še naprej bi se bojeval proti ostankom nacistov, tudi proti angleškim zaveznikom, ki so jim po zmagi obrnili hrbet; pravi, da so izdali koroško partizanstvo.

Znamenito partizansko bolnišnico Franjo, ki leži v soteski Pasice nedaleč od vasice Dolenji Novaki nad Cerknim, so začeli graditi po kapitulaciji Italije leta 1943. Z razširitvijo bojev partizanske vojske z okupatorjem se je namreč pojavila nuja, da poskrbijo za nego ranjencev in njihovo varno bivanje. Prve ranjence, ki so jim zaradi varnosti med potjo vselej zavezovali oči, so do barak v soteski po strugi potoka Čerinščica prenesli 23. decembra 1943. Sotesko Pasice je sovražnik sicer dvakrat napadel, vendar Franje nikoli ni odkril.

Prvi upravnik bolnišnice je bil zdravnik Viktor Volčjak, od februarja 1944 pa zdravnica Franja Bojc Bidovec, po kateri se je legendarna bolnišnica kasneje tudi poimenovala. Zgrajena je bila predvsem za zdravljenje ranjencev in težjih bolnikov na območju 9. korpusa slovenske partizanske vojske. V bolnišnici, ki je delovala (razen trimesečnega premora) vse do osvoboditve, se je zdravilo 522 oseb, med njimi 80 pripadnikov drugih narodov: Italijanov, Rusov, Američanov in drugih.

Pogovarjal se je: Vanja Alič

Štefan Cigoj, po rodu iz Solkana, je bil med letoma 1969 in 1973 poslanec v jugoslovanskim skupščini, kasnje pa se je zapisal diplomaciji. Za časa nekdanje skupne države je bil med drugim svetovalec na jugoslovanski ambasadi v Rimu in veleposlanik v Vatikanu. Najbolj pa je ponosen na funkcijo generalnega konzula v Trstu, ki jo je opravljal od leta 1978 do 1982. Po slovenski osamosvojitvi je ostal v diplomatskih vodah, med drugim je bil generalni konzul v Črni gori. Po upokojitvi je bil šest let predsednik Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici, a je nedavno podal odstopno izjavo, ker, kot sam pravi, ne more več mirno gledati, kako gledališče propada. Trenutno je zelo dejaven v Klubu nekdanjih slovenskih  veleposlanikov, ki ga je tudi soustanovil.

Piše: Rajmund Kolenc, Nova Gorica

Na Primorskem se vrstijo različne proslave in prireditve v počastitev dogodkov naše polpretekle zgodovine, povezanih z NOB. Prav je tako in teh prireditev ni nikdar preveč. Mladim generacijam naj takšne prireditve dajo možnost, da obujajo spomin na dogodke, ki so pomagali ustvarjati današnjo samostojno državo Slovenijo.

Današnje prireditve s tako vsebino pa velikokrat zameglijo dejansko stanje in posamezne lokalne oblasti se trudijo prikazati dogodke iz NOB preveč enostransko, brez omenjanja vsaj minimalnih napak, ki so se takrat dogajale. Organizatorji današnjih prireditev pozabljajo, da so takšne manifestacije namenjene ohranjanju spomina na slavne dogodke in so posvečene vsem tistim, ki so za te ideale zgubili življenje, in predvsem še preživelim, ki se teh proslav množično udeležujejo.

Na veliko teh zborovanjih ni poskrbljeno za sedeže, če pa ti so, v prvih vrstah sedijo državni in predvsem lokalni funkcionarji, nekdanji borci pa se gnetejo v zadnjih vrstah ali pod krošnjami bližnjih dreves. Današnje proslave so marsikje predolge, saj trajajo tudi do dve uri, in preštevilni govorniki se trudijo, da bi čimbolj okrcali prejšnjo ali pa pohvalili sedanjo oblast.

Na teh proslavah zelo radi nastopajo lokalni pevski zbori in tudi otroci tamkajšnjih osnovnih šol. Tudi to je lepo in prav, ni pa prav, da si posamezni pevski zbori na takšnih zborovanjih prilaščajo pravico, da izvajajo prave pevske koncerte, ki podaljšujejo prireditev, ta pa se v končni fazi razblini v eno samo dolgočasje vseh udeležencev.

Posebno poglavje pri teh proslavah zaslužijo praporščaki, tisti, ki nosijo zastave svojih bojnih enot in ki predstavljajo krajevne borčevske organizacije. V njihovih vrstah je veliko starejših članov, starih tudi več kot 85 let, ki morajo ves čas na teh predolgih proslavah stati na odru ali ob njem v različnih vremenskih razmerah, v mrazu in vročini.

Čas bi bil, da organizatorji te proslave posodobijo, da dolžino proslav prilagodijo predvsem še prisotnim preživelim borcem, da se govornikom skrajšajo dolgi govori, da pevski zbori ne izvajajo koncertov in da se starostna struktura praporščakov zniža oziroma pomladi z mlajšo generacijo, ki vstopa v borčevske vrste. Samo takšna ali podobna preureditev proslav in prireditev bo dvignila udeležbo in privabila mlajšo populacijo in obujanje spominov na težke čase NOB bo dobilo novo, kakovostnejšo vsebino.