Piše: Samo Šavc

Že v začetku okupacije Mežiške doline leta 1941 se je iz Celovca na Prevalje preselila centrala gestapa, tajne nacistične policije, da bi izvajala čistke v tej dolini. Od tam se je preselila v Dravograd, ki je bil kot prometno središče ustreznejši. Prostore so dobili v kleti takratnega okrajnega glavarstva, sedanje občinske zgradbe. Tako je Dravograd postal prizorišče zverinskega mučenja in ubijanja partizanov ter aktivistov OF. Posadka je štela okrog trideset gestapovcev, pretežno iz avstrijskih dežel, ki so jim pri pretepanju in mučenju pomagali vlasovci. Postrelili so na stotine borcev in aktivistov, ki so si morali sami izkopati grobove v okoliških gozdovih. Grobišča so pozneje odkrili pri Drobičevi bajti, v Dulerjevem lesu, v Wolblowem lesu (na avstrijski strani), na Sušnikovem klancu, pri Boštjanu, na Koroškem Selovcu in pri Svetem Križu. Mnoge so pobili med mučenjem in jih zmetali z mostu v valove reke Drave.