Piše: Irena Brejc

Člani Skupnosti internirancev Dachaua (SID) pod vodstvom predsednika dr. Andreja Uleta dejavno skrbijo za spoštljiv spomin na žrtve in zgodovino koncentracijskih taborišč. Tudi naslednjim generacijam želijo prenesti bolečo resnico o trpljenju taboriščnikov v drugi svetovni vojni. Poleg občasnih druženj jih povezuje glasilo Dahavski poročevalec, ki nadaljuje tradicijo poročevalca, ki so ga slovenski taboriščniki izdajali v tednih po osvoboditvi Dachaua maja 1945, čakajoč na vrnitev v domovino. Za njegovo današnjo vsebino skrbi neutrudni urednik Tone Gortnar, ki mu uspeva izdati dve do tri številke letno. Tone Gortnar je v kolesje Dachaua prispel komaj devetnajstleten že leta 1941 in je danes, ko mnogih internirancev ni več med živimi,  najbrž taboriščnik z najdaljšim taboriščnim stažem. Prestal je le mesec dni manj kot štiri leta taborišča Dachau in v tem času so ga petkrat okužili s krvjo bolnika z malarijo, saj so na njem delali medicinske poskuse. Organizem pa je zdržal, pravi.

Kaj je Dahavski poročevalec in o čem poroča?

Dahavski poročevalec (DP) je začel izhajati 1. maja 1945 v taborišču Dachau in je do  6. junija, ko je odšel v domovino prvi transport, izšlo, če se ne motim, 30 številk. Nekaj teh prvih številk je ponatisnjenih v knjigi oziroma zborniku Dachau Hardvika Pirnovarja. Jo poznate?

Žal ne, jo bom poiskala v knjižnici ...

Lahko vam jo posodim, mogoče imam doma celo dva izvoda. Za oživitev glasila se je leta 1989 zavzel  uredniški odbor tega zbornika in še zlasti pokojni Risto Gajšek iz Celja, ki je bil med pobudniki Skupnosti internirancev Dachaua. Na seznamu članov skupnosti dahavskih internirancev nas je le še 201, od tega dve tretjini moških, ostali so sorodniki umrlih članov.

Sam sem bil od začetka v uredniškem odboru DP, urednik pa sem postal po smrti našega prvega urednika novinarja Bojana Ajdiča. Seveda je malo izvirnih besedil, udeleženci težko sami pišejo in rad bi, da bi jim kdo pri tem pomagal, zapisoval njihova doživetja in spomine. Zato objavljamo tudi že drugje objavljena besedila in prevode spominskih člankov iz nemščine in hrvaščine. Za te poskrbim v glavnem kar sam. Pri tem se pogosto naslanjam na Dahavske zvezke (Dachauer Hefte), ki jih izdajajo v Spominskem kompleksu Dachau v Nemčiji. Vsako leto  izide vsaj 250 do 300 strani različnih člankov. Objavljajo tudi zgodovinarji, raziskovalci, družboslovci