Razmišljam in berem, kdo je bil Franc Rozman Stane. Junak, ki je dal svoj najčudovitejši cvet,  svoje življenje za preživetje svoje domovine. In z njim so dali svoje cvetove tudi mnogi njegovi tovariši. Včasih pogledam svoje sošolce in si poskušam predstavljati,  da bi morali ti moji fantje in dekleta z orožjem v boj za svoj narod. Kako bi to zmogli, saj smo še otroci? In vendar so nekoč v boju krvaveli tudi tako mladi ljudje. Na žalost je tako še marsikje po svetu.

Partizani in partizanke so bili junaki. Junaki časa, v katerem se ni vedelo, kdo bo vojni zmagovalec. Zmagovalec je bil tisti, ki je preživel bitko z okupatorjem. Pri mnogih zmagah je poveljeval komandant Stane. Za partizane je bil junak, ker jih je varno in zmagoslavno pripeljal iz mnogih bitk. Zame je junak tudi zaradi svoje skromnosti, odprtosti in vedoželjnosti.

Danes otroci nismo več junaki vojn. Smo predvsem žrtve vojne. Če se znajdemo sredi vojne vihre, se moramo zanašati na naše ali tuje vojake in vojakinje. Njihovo poslanstvo je predvsem braniti civiliste. Braniti nedolžne ljudi in jim omogočiti mir, varnost in zaščito. Želim si, da bi vsi vojaki in vojakinje tega sveta stopili v bran otrokovih pravic. Kajti to je danes junaštvo.

Čeprav živimo v miru in svobodi,  mladi vseeno bijemo svoj poseben boj.

To ni boj z vidnim sovražnikom, temveč je boj z ideologijami. In naš spopad je najhujši takrat, ko moramo svojemu sošolcu, svojemu prijatelju povedati, da živimo z drugačno zgodovinsko resnico. Mi mladi smo nasledniki zgodovinskih resnic svojih staršev in starih staršev. Vsak od teh nam pripoveduje neko zgodbo o svojem življenju in o vojni. O družinskem doživetju vojne. Tem spominom z zanimanjem prisluhnemo in se opredeljujemo. Kdo so bili dobri in kdo so bili zli! Morda se ne zavedamo, da bo treba nekoč prižgati svečo na vseh grobovih, znanih in neznanih, naših in njihovih! Zato se moramo boriti! Boriti mi vsi! Z ramo ob rami. Slovenec ob Slovencu. Evropejec ob Evropejcu. Zato ker smo državljani enega sveta. Komandant Stane, ki se je boril v španski državljanski vojni in v slovenskih partizanih, je bil državljan tega enega sveta. Dragi borci, partizani, pregnani z domov! Naj vam rečem hvala za to svobodo, za ta mir, v katerem živimo. Ne bodite v skrbeh za domoljubje mladih. Smo državljani sveta in borci prihodnosti naše domovine. Hvala za vse boje, ki ste jih izbojevali za nas, hvala za vse vrednote, ki ste nam jih vcepili v zavest. Kako bi ne mogli  ljubiti svoje domovine, če pa je zrasla s pogumom komandanta Staneta.

(Iz nagovora Julije Jelušič Južnič na prireditvi Samo en cvet, 14. novembra 2009 v Cankarjevem domu v Ljubljani)