Pogovarjal se je: Vanja Alič
Rudolf - Rudi Šimac se je pred 74 leti rodil v najzahodnejši slovenski vasi - v Breginju. Leta 1969 je bil kot priznan privrženec Staneta Kavčiča izvoljen za novogoriškega župana (tedaj predsednik skupščine občina Nova Gorica), zatem pa je štiri leta preživel kot delegat v zveznem zboru jugoslovanske skupščine. Po izteku mandata v Beogradu je bil direktor številnih vodilnih podjetij na Goriškem, po upokojitvi pa je ustanovil Zvezo agrarnih skupnosti Slovenije, katere predsednik je še danes, in predsedoval nadstrankarski organizaciji Forum za Goriško. Lansko jesen je po 30 letih spustil iz rok vajeti predsedovanje Zvezi pevskih zborov Primorske, v sklopu katere vsako leto poteka tudi znamenita revija Primorska poje. Zadnji dve leti je tudi na čelu Zveze slovenskih kulturnih društev, sicer pa največ časa posveča pisanju knjig.
Med letoma 1969 in 1974 ste bili predsednik skupščine občine Nova Gorica, pri čemer se radi pohvalite, da ste bili izvoljeni kot tako imenovani Kavčičev župan. Za Staneta Kavčiča, ki je bil med letoma 1967 in 1972 predsednik slovenske republiške vlade, danes pravijo, da je bil ena ključnih političnih osebnosti za razvoj novejše slovenske zgodovine in tudi za razumevanje slovenske poti v gospodarsko ter politično neodvisnost. Kaj je tedaj pomenilo biti »Kavčičev župan«?
Moje volitve za župana so bile takšne, da je tedaj o njih pisal ves jugoslovanski tisk. To je bil enkratni dogodek za tiste čase, saj je bil namesto uradnega partijskega kandidata izvoljen neki tretji človek, ki so ga podprli volivci. Spomnim se, da sta takrat novogoriška novinarja v Kopru izrecno vprašala Staneta Kavčiča, kaj se bo zgodilo v Novi Gorici zdaj, ko ni bil izbran partijski kandidat. Takrat je Kavčič odgovoril: 'Kolikor vem, po naši ustavi predsednika skupščine občine ne postavlja partija, ampak ga volijo odborniki, izvoljeni od volivcev. Če so v Novi Gorici volivci tako izbrali, ga pač imajo. In če z njim ne bodo zadovoljni, ga bodo odpoklicali. Tako predvideva naša demokratična ustava. Ta načela odprtosti in demokratičnosti je potrdil tudi partijski kongres, zato nimam pomislekov.'
Prva leta so minila v navdušenju, v veliki svobodi in širini, ki jo je odpiral Kavčičev duh. Kavčič je poudarjeno razglašal in zagovarjal liberalne ideje, ki so bile kasneje obsojene; bil je tudi proti beograjskemu centralizmu. Kavčič je bil eden tistih kritičnih in odprtih komunistov, ki so javno kritizirali zaprtost partijskega sistema in so odločno zagovarjali demokratične spremembe.
Biti Kavčičev župan je v tistih časih pomenilo, da si na čisto določeni strani in da zagovarjaš določena stališča. Kavčičeva smer je šla v reforme, šla je proti uveljavljenim partijskim stereotipom. Socializmu je skušala dati nov obraz. Veliko starih komunistov z Edvardom Kardeljem na čelu pa je bilo proti temu in na koncu so ti tudi prevladali. S tem so potisnili Kavčičeva razmišljanja o prihodnjem razvoju Slovenije na stranski tir: zasebna pobuda, razvoj obrti in malih podjetij, kar smo uresničevali tudi v Novi Gorici, so morali stopiti na stran, da so se ponovno odprla razmišljanja o velikih podjetjih in visokih industrijskih dimnikih. Glavni značilnosti pa sta bili notranja zaprtost in neupoštevanje mednarodne konkurenčnosti.
Po Kavčičevem prisilnem odstopu ste se menda »njegovi« župani dogovarjali, da bi kolektivno odstopili v znak protesta, kar bi bilo za tiste čase precej tvegano dejanje.
Po njegovem zlomu smo se nekateri župani povezovali in razmišljali, kako bi ga zaščitili. Pogovarjali smo se, da bi naredili neko vidno potezo, dejanje, in celo o tem, da bi skupinsko odstopili. Mnogi so mi telefonirali - od poslancev do občanov -, vendar je bilo njihovo dejanje zelo naivno. Niso se namreč zavedali, da se vsi pogovori snemajo, da so pod nadzorom. Previdnejši je bil tedanji župan Postojne, pokojni Fajdiga: previdno mi je telefoniral in me povprašal, če grem kaj v Ljubljano in če bi se pred tem ustavil pri njem v Postojni na kavi. In tako se je zgodilo. S postojnske občine sva takoj odšla v Predjamski grad in se pogovarjala v samoti. Imel je že izdelane zamisli o tako imenovani županski akciji. Dogovorila sva se, da nevpadljivo stopi do Staneta Kavčiča in se z njim pomeni o tem vprašanju. Po njegovem pogovoru s Stanetom sem ga spet obiskal. Dejal mi je: 'Stane me je sprejel, vendar me ni povabil niti, da sedem, ko sem mu povedal, zakaj sem prišel.' Kavčič je takrat odločno ukazal, da ne dovoli nobenih protestnih dejanj v njegovo podporo. Fajdigi je Kavčič dejal: 'Zadeva je končana. Izgubili smo. Bilo je prezgodaj. Počakajte na boljše čase in pazite nase. Ne izpostavljajte se!' To sem razumel kot njegovo odvezo. Ni nas hotel izpostavljati. In Fajdigi je jasno povedal, da noče mrtvih herojev.
