»Moj mož ponoči sanja granate, jaz pa korake!« Tako pravi v knjigi o Moniki Hauser Začenjam vedno znova ena izmed v vojni posiljenih bosanskih žensk, ko pripoveduje o grozotah taborišč. Ko so ženske zaslišale korake, so vedele, da prihajajo po njih ... Več kot desetletje po koncu vojne je strah med temi ženskami še vedno prisoten, spomina ni mogoče izbrisati, četudi ga potlačiš globoke vase, občutek popolnega razčlovečenja, razvrednotenja in ponižanja ostaja vse življenje.

Spolno nasilje nad ženskami v vojni je postalo še ena v nizu oblik nasilja, bilo je del etničnega čiščenja v BiH in način poniževanja muslimanskih žensk, ki so bile zaprte v taboriščih, posiljene, noseče in prisiljene rojevati otroke posiljevalcev. Toda spolno nasilje med vojno je tudi posledica družbenih struktur, to nasilje namreč nastaja, še preden se vojna začne, in se ne konča  z vojno. Leta 2001 je mednarodno sodišče sicer priznalo posiljevanje kot vojni zločin in ženske pričajo na sodiščih, vendar ostajajo doma same s svojo bolečino. In vedo, da jih okolica prezira. Tiste, ki so dobile otroke po takšnem posilstvu, hudo trpijo, saj jih otroci spominjajo na preživele muke, pa tudi otroci so pogosto v okolici zaznamovani in tako se možni krog nasilja širi naprej.