Pogovarjal se je: Janez Korošec

Pred kratkim je dr. Lucijan Krivec izdal zajetno knjigo z naslovom 41 let s Farmo Ihan ter prispevek ihanske tehnologije evropski in svetovni prašičereji. Delo je zbudilo obilo zanimanja ne le v strokovni javnosti, temveč tudi zaradi njegovega orisa razvoja slovenske prašičereje in prehrambne industrije. Avtor, ki je leta 1959 prevzel gradnjo Farme Ihan, kasnejše največje farme prašičev na svetu, hkrati v tem okviru tudi zelo nazorno opisuje čas zatona jugocentrizma, razvoj samoupravljanja in prvo obdobje tranzicije po osamosvojitvi. Za svoje strokovno delo in inovacije, ki jih je potem posnemala večina sorodnih farm po svetu, je dobil številna visoka mednarodna in domača priznanja, med njimi tudi nagrado mesta Ljubljana.

V knjigi zelo slikovito opisujete tudi težave, s katerimi ste se srečevali pri skokovitem razvoju  v Ihanu. Kaj je bilo za vas na Farmi Ihan najtežje?

Zaradi velike koncentracije pujskov se je pojavila tako imenovana preokuženost objektov, ki je povzročala vzrejne bolezni. Za reševanje teh problemov nismo imeli uporabnih zgledov v svetu. Zato smo na podlagi industrijskega načela organizirali kontinuirano živo prirejo in jo razdelili na faze življenjskega ciklusa. S tem smo celo povečali zmogljivost farme z 18 na 27.000 prašičev in hkrati dvignili produktivnost delavcev, omogočili generalno čiščenje in dezinfekcijo hlevov ter uveljavili dnevni zdravstveni nadzor. Na podlagi naših izkušenj nas je začelo obiskovati vse več vodilnih znanstvenikov z evropskih in ameriških univerz. Zaradi ugleda smo začeli razvijati farme po Jugoslaviji, na Poljskem in v DDR ter z izkušnjami pomagali mnogim sorodnim organizacijam, tudi v najrazvitejšem svetu. Predvsem smo promovirali zdravstveno varno množično vzrejo prašičev, za kar sem leta 1974 prejel najvišje evropsko kmetijsko priznanje Justus Von Liebig Preis.