Piše: Franc Rado Jelarčič

Sem eden redkih še živečih borcev tega bataljona, zato mislim, da je prav, da obudim spomin na dogodek tistega nesrečnega 17. januarja 1945. leta, ko se je naš bataljon boril  proti nemškim okupatorjem in njihovim pomagačem, hrvaškim ustašem.  Takrat sem imel komaj 16 let. O tem sem obširno pisal že v svoji knjigi  Domov se vrni živ, ki sem jo izdal v samozaložbi in si jo lahko izposodite v naših knjižnicah.

Kot član zavedne slovenske družine sem bil od nemških okupatorjev izgnan v Srbijo, v mesto Zaječar ob bolgarski meji. Izseljeni v Srbijo smo bili lepo sprejeti, dali so nam skromna stanovanja, uredili menzo in zdravstveno pomoč, omogočili obiskovanje šol in zaposlitev tistim, ki so si našli  večinoma fizično delo. Ko se je pojavilo gibanje za osvoboditev, smo bili po večini na strani partizanov, saj so imeli le partizani v svojem programu za cilj osvoboditi vso Jugoslavijo in ne samo Srbije, kot so zagotavljali četniki. Ko je leta 1944 v Zaječar ilegalno prišel  predstavnik slovenske OF, smo ga predvsem mladi navdušeno pozdravili in mu zagotovili, da se bomo vključili v slovensko brigado, ki bo sestavljena predvsem iz  izgnancev. Brigada ni bila ustanovljena, se je pa iz 600 borcev oblikoval slovenski partizanski bataljon, ki je bil dodeljen Prvi krajiški bosanski brigadi kot njen peti bataljon. Tam smo dobili oborožitev in po kratki vaji z orožjem odšli vsi navdušeni v boj.