Pogovarjala se je: Irena Brejc
Z razstavo velikih platen v palaciju Ljubljanskega gradu, nekaj je datiranih z letnico 2010, se je znani slovenski umetnik Jože Ciuha na najlepši možni način poklonil osvoboditvi glavnega mesta Slovenije pred 65 leti. Deveti maj leta 1945 ima v slikarjevi biografiji prav posebno mesto; navsezgodaj zjutraj, še preden so v mesto vkorakale partizanske enote, so štirje člani propagandnega odseka VII. korpusa, Dušan Savnik, Oto Jugovec, Rado Bordon in Jože Ciuha, z zaseženo konjsko vprego pohiteli s poslanico prvega komandanta osvobojene Ljubljane Jožeta Borštnarja na radijsko postajo v središču mesta, da razglasijo: Ljubljana je svobodna!
Štirje partizani in prijatelji so se nato vsako leto devetega maja dobivali na ljubljanski železniški postaji in se odpeljali s prvim vlakom v majski dan praznovat najlepši dogodek svoje mladosti. Že nekaj let Jože Ciuha nima več družbe za tako praznovanje. Zato je razstavo na Ljubljanskem gradu posvetil svojim tovarišem in spominu na ta veličastni dan v zgodovini Slovencev. Ena od slik se optimistično imenuje Na pragu jutrišnjega dne, a je odeta v sivino, z druge žari živo rdeča, pod njo pa so štiri figure s partizanskimi kapami in konjska glava.
Menda je Picasso dejal, da je slikanje le druga oblika pisanja dnevnika. Se strinjate s tem? Tudi vi s slikanjem zarisujete svoje življenje?
Ustvarjalnost bi lahko tudi tako interpretirali, seveda. Vendar bi bil moj bolj natančen odgovor skrit v spoznanjih, ki sem jih nabral v letih od 1959 do 1961 v času študija budizma na Rangunski univerzi v Burmi, kjer sem imel priložnost poglabljati zavest o sebi. Prišel sem do spoznanja, da je moje delo najbolj neposredno doživljanje svobode. To je bilo zame odkritje z daljnosežnimi posledicami. Živimo v dinamičnem svetu, v obdobju ene generacije se stvari neznansko spreminjajo in s tem tudi odnos do umetnosti. Včasih so bile nazorske in estetske kategorije take, da so obvladovale svet več desetletij skupaj, danes se spreminjajo že v dveh ali treh letih v nekaj povsem drugega ali drugačnega. To se zrcali tudi v razumevanju umetnosti, v odnosu galeristov do likovnega sveta. Vzpostavljajo se različni trendi modernosti, ki se pogosto spreminjajo. Moja vzhodnjaška izkušnja me je naučila sprejemati stvari, kakršne so, nobena poznejša ni mogla vplivati name, da bi odnos do sebe kakorkoli spremenil. Umetnost imam za iracionalno dejavnost, možganska sfera pa v naši vsakdanjosti misli logično. Ob delu sem to močno občutil. Kolikor je bila v njem prisotna racionalnost, sem si vedno želel, da bi lahko govoril lastni jezik. Zdaj sem dovolj star, da v svojem delu zasledim to rdečo nit.
