Pogovarjala se je: Vesna Tripkovič

Tone Kregar je doktor zgodovinskih znanosti, zaposlen kot vodja oddelka za zgodovino v Muzeju novejše zgodovine Celje. Odraščal je pod Donačko goro in v Rogatcu, kjer je obiskoval osnovno šolo. Že takrat je vzljubil tako zgodovino kot glasbo, oboje pa je še danes poleg družine pomemben del njegovega življenja. Ko je sklenil izobraževanje na celjski prvi gimnaziji, je nadaljeval študij v Ljubljani in diplomiral iz zgodovine in sociologije, študijsko pa se je izpopolnjeval v Bratislavi na Slovaškem. Je avtor več knjig, kustos številnih razstav - ta čas je vse do 3. decembra na ogled razstava Celjski magistrat - besede z balkona, ki sta jo uredila skupaj z Marijo Počivavšek -, je član Zgodovinskega društva Celje, besedilopisec in pevec skupine MI2. Je še mnogo več od naštetega, med drugim pa tudi lanski prejemnik zlate plakete Zveze združenj borcev za vrednote NOB.

Postavili ste vrsto razstav, med drugim tudi stalno razstavo, posvečeno frankolovskim žrtvam, v Stranicah. Glede na šolski učni program, v katerem je to poglavje slovenske zgodovine, kot kaže, zanemarjeno, so tovrstne razstave še kako dobrodošle. Prav tako ste skupaj z Ivom Grobelnikom, še zadnjim živečim osvoboditeljem zapornikov iz Starega piskra, pobudnikom knjige, avtor knjige Vigred se povrne. Izšla je v 39.000 izvodih in prejela so jo vsa gospodinjstva na Celjskem in širše. Celovit pregled dogajanja med drugo svetovno vojno ste podali poljudno in pisanje približali najširšemu bralstvu. Izvirna zamisel, odlična knjiga, ki ji je, na žalost, treba je priznati, botrovalo tudi nepoznavanje lastne zgodovine. Kako bi ocenili trenutni pogled mlade generacije na obdobje narodnoosvobodilnega boja?

Verjetno mladi res premalo poznajo to obdobje, saj se morajo prebijati skozi mnogo več informacij, kot smo se, denimo, še pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Seveda pa spet ni mogoče metati vsega v en koš. Končno je znanje oziroma interes za posamezne vsebine odvisen tudi od pravilnega pedagoškega pristopa, družinskega okolja in samoiniciativnosti. Drugi problem pa je površnost, posploševanje in fragmentarnost pri podajanju ter posledično pri sprejemanju teh vsebin, kar lahko privede do povsem izkrivljenega ali pa vsaj precej nejasnega pogleda. Del medijev s svojim instantnim turbosenzacionalizmom le še priliva olje na ogenj te zmede, poglablja in ustvarja nove delitve, kar na kratki rok sicer ustreza populistični politiki, gotovo pa ni dobro za mentalno zdravje in higieno te države in njenih ljudi.

V zadnjem času se kažejo izraziti odkloni, celo kriminalizacija  narodnoosvobodilnega boja. Vse to meče senco na to najpomembnejše, ključno obdobje za razvoj slovenske države. Kot zgodovinar imate gotovo svoje mnenje; zanima me, kako gledate, denimo, na dejstva, da so celo na nacionalni televiziji v zadnjem času presegli vse meje, ko gre za sovražni govor. Pred kratkim je eden od nastopajočih v sicer zabavno-informativni oddaji celo mirno izjavil, da je Hitler pobil manj Slovencev kot Tito ...

Ljudje, tako tisti za šankom kot javne osebnosti, zlasti politiki, imajo seveda vso pravico do različnih razlag, pogledov, interpretacij, pa četudi očitnih neumnosti. Od zgodovinarjev se vendarle pričakuje malce več, a večji problem je v tem, koliko in kakšnega medijskega prostora se komu namenja. Le redko na kakšno omizje povabijo strokovnjake, ki bi poskušali objektivno in brez emocij razložiti kakšen zgodovinski pojav, proces ali osebnost. Gledanost oddaj očitno dvigujejo zgolj tisti, ki razmišljajo črno-belo, ki so skorajda patološko zaverovani v svoje predstave in fantazme in ki sogovornika niso pripravljeni niti poslušati, kaj šele razumeti. Tisti, ki brezpogojno in nekritično bodisi ljubijo bodisi sovražijo. Konkretne izjave sicer ne poznam, domnevam pa, da gre še za eno govorjenje na pamet in na podlagi matematičnega izračuna z neznankami po potrebi ter seveda brez vsakega upoštevanja zgodovinskih dejstev, vzrokov in posledic ter razumevanja časa in prostora. Zgodovinopisje bo vselej znova interpretiralo preteklost - to je nujno, normalno in hvalevredno. Le da je v nekaterih zgodovinarskih krogih ta silna vnema po reinterpretaciji in reviziji postala že sama sebi namen, pri čemer so na poti do cilja dovoljena vsa sredstva.