Piše: Ana Bevk

Dušica Kunaver je priljubljena predavateljica o slovenskem ljudskem izročilu in priznana, za nekatere »romantična slovenska ljudska etnologinja«, upokojena profesorica angleščine in ruščine, samostojna publicistka z nekaj sto objavljenimi članki, nagrajena pedagoginja in avtorica več kot devetdesetih knjig. Med njenimi deli izstopa petdeset knjig z raznovrstno slovensko narodopisno dediščino, uspešnice za učenje angleščine po mavrični bližnjici, knjige s področja pedagogike in alpinizma ter zbirka knjig V vihri petih vojn. Njeno marljivo tridesetletno zbiranje, urejanje in objavljanje slovenske ljudske ustvarjalnosti in izročila je obarvano z neomajno ljubeznijo in vero v sposobnost preživetja slovenskega naroda, česar nam v sodobnem času zelo primanjkuje. Pred kratkim je izšla že njena tretja knjiga o kruhu z naslovom Čar kruha v ljudskem izročilu.

Kaj menite, smo skozi stoletja obstali tudi zaradi tako bogate ljudske ustvarjalnosti?

O tem sem neomajno prepričana, ohranila nas je ravno mnogostranska slovenska ljudska ustvarjalnost. Govorimo o pripovedih, bajkah, šegah, pesmih, ki so nastajale med ljudstvom in se ohranile vse do današnjih dni. Imamo tisočletno zgodovino tlačanstva, tristoletno zgodovino kmečkih puntov, tristoletno dediščino upiranja Turkom in naše ljudstvo je vse to v pripovedih prineslo v današnji čas. V vsaki vasi je bilo to izročilo drugačno, pri nas ima vsaka vas svoj glas! Naš narod je v današnji čas prinesel vrednost jezika, šege, svoje junake, mitološka bitja. Angleži imajo kralja Arturja in Robina Hooda in so ves svet napolnili z njima. Tako bogato in obsežno ljudsko ustvarjalnost, kot jo imamo Slovenci, bi težko našli pri drugih evropskih narodih. Našemu vztrajnemu, trdoživemu in upornemu kmečkemu človeku se je uspelo obraniti tudi pred Turki. Z grmadami so se obveščali in v nekaj urah je vsa Slovenija izvedela, da Turki napadajo. Vsa vas je ostala živa, ker so skupaj zgradili turški tabor. Vsa vas pa je tudi skupaj ličkala koruzo in kosila travnike. V skupnem delu je bila moč in tam so nastajale legende in pripovedke.

Med našimi ljudmi je dana beseda vedno veljala kot zakon. Šlo je vedno za pravičnost, solidarnost, delavnost, radost. Slovenski človek je tradicionalno izredno pošten in delaven. Pri nas so vse delovne pesmi vesele, čeprav so ljudje trdo in težko delali. Pošten obraz našega ljudstva je res neprecenljiva dragocenost. V skupnem delu in  medsebojni pomoči je mogoče iskati trdoživost slovenskega naroda. Kmet je spoštoval ljudi, živali in naravo, zato je bila slovenska domačija, ne glede na to, kako revna je bila, gospodarsko neodvisno kraljestvo! Sami so naredili hišo, vso hrano so pridelali, predli so volno, tkali platno in  ustvarjali pripovedke, ki so jim lajšale življenje. Vsaka slovenska šega ima dodatno krajevno barvo in nevarno je, da vse to pozabljamo in uvažamo razne tuje praznike.