Da se nad koroškimi Slovenci dogaja genocid, je pred meseci ugotovila Angelika Mlinar, nekdanja generalna tajnica Narodnega sveta, saj si je Heimatdienst zastavil cilj uničiti slovensko narodno skupnost. Svojo trditev je podkrepila s podatki, da je med dvema ljudskima štetjema neznano kam izginilo 4000 Slovencev in jih je uradno na Koroškem le še 14.000. (Po prvi svetovni  vojni pa jih je tam uradno živelo še 140.000.) Po sedanji dinamiki izginevanja  Slovencev po naslednjih treh štetjih praktično ne bo več.

Proti Mlinarjevi je Heimatdienst  seveda vložil tožbo, deželno kazensko sodišče na Dunaju pa je tožbo zavrnilo, ker da je izjavo Mlinarjeve mogoče razumeti kot  skrb, da politika Heimatdiensta lahko privede do tega, da število koroških Slovencev pade na nič. Število nič  po logiki tega sodišča očitno ne pomeni uničenja narodne skupnosti. Ta obstaja še naprej, le število njenih članov je nič.

Svojo zaskrbljenost zaradi koroških Slovencev je izrazil tudi pisatelj Boris Pahor po obisku v Avstriji. Po njegovem med koroškimi Slovenci  usiha interes za slovenstvo. Tudi ta pojav je po svoje razumljiv. Ljudje se preprosto utrudijo dan za dnem, teden za tednom in leto za letom dokazovati nekaj, kar bi moralo biti samoumevno in v kakšni drugi deželi tudi je. Ljudje bi radi kolikor toliko normalno delali in živeli. Na Koroškem pa si vse življenje zaznamovan s svojim narodnostnim poreklom in dokazovanjem, da si do njega upravičen, kakor so  drugi upravičeni do svojega. Za mnoge na Koroškem tudi ni dela. Po zaslugi heimatdienstovske politike je Koroška  gospodarsko vedno zaostajala, tiste redke  oaze z možnostjo zaposlitve, ki jih je pomagala ustvarjati še socialistična Slovenija (Rebrca, Elan), pa so haiderjevci in demosovci hitro zbrisali z zemljevida.