Pogovarjala se je Irena Brejc

V žaru poletnega razkošja praznuje pesnik in prevajalec Ciril Zlobec visok življenjski jubilej. Zaznamoval ga je, kajpak, s knjigo, pesniško zbirko Tiho romanje k zadnji pesmi, in vanjo iztisnil morda zadnje sokove svojih let. Spravljen s svetom, a ne še povsem s sabo, se poslavlja s poezijo v osmih ciklih, prežetih z občutji slovesa, bolečine in ljubezni hkrati. Nekatere pesmi zvenijo že kot pesnikova oporoka, druge spet so krik strtega očeta, ki je izgubil hči po njeni lastni volji.  Krog pa se zanesljivo počasi sklepa, vé žlahtni sonetist Zlobec, ta ljubeči človek, ki nam razgrinja v premislek svoje bridkosti in bolečino ter izziva do konca. Drzno kot mlad partizan, ki hrepeni po svobodi,  kriči: življenje, ti morda še kaj dolgujem? Letos je Ciril Zlobec zapisal zadnjo himno ljubezni in odtlej se kot Orfej, ki oživlja mrtve stvari, spogleduje z upanjem, da se bo morda čudežno še oglasila kakšna pesem. Če se ne bo, tudi prav. Svojo minljivo »kratko večnost«, kot poimenuje življenje, je živel častno in najbolje, kot je mogel in znal.

Ob osemdesetletnici ste dejali: rad bi živel dolgo, a ne umrl kot starec. Zdaj se zdi vaš korak utrujen, oči so motne in zamrl vam je nasmeh, po katerem smo vas poznali. Kako ste, gospod Zlobec?

Kako naj bo očetu, ki mu umirajo otroci, ko je vendar naravni red minevanja tak, da bi moralo biti obratno. Imam grozljivo mučne sanje, in to vsako noč, nadrealistične prizore, preganjajo me kače, najrazličnejše zveri, pošasti, padam v prepade ... Pogosto sanjam  mrtvo hčerko Varjo, da se pogovarjava,  kot da je živa, hkrati pa se tudi v sanjah zavedam, da je mrtva. Včasih je tako hudo, da vpijem in me mora žena zbuditi in pomiriti. To so meni povsem nova, neznana čustva, a pred samim seboj ne moreš ubežati. V veliki družini, v kateri sem zrasel, sem bil vajen smrti meni dragih ljudi, vse sem pokopal, starše, brate, sestre, strice, tete ... Bili smo vzorna, ljubeča se družina in za vsakim od njih mi je bilo zelo hudo. Tudi v partizanih sem nosil umirajočega soborca, da ne bi padel v roke sovražnikom, ki bi se lahko znesli nad njim ... A vse to se mi je zdelo nekako sinhrono s časom.  Hčerka pa, naša ljubljenka, trinajst let je mlajša od sina Jaše, ki je tudi neozdravljivo bolan, se je dolgo časa gibala na skrajnem robu življenja, ko je zašla v bolezen. Zavračala je hrano, izogibala se je stikov, razen z menoj, čeprav je bila bistra sogovornica do konca. Zgodil se nama je nekakšen razkol med razumom in emocijo ter zrasel v zapleten, trpeč odnos oče - hči. Ljubezen lahko tudi ubija, sem nekje zapisal ... Mogoče so malo krivi tudi zdravniki, ki so me v tem spodbujali, češ nekoga mora imeti, ki mu popolnoma zaupa, in ona je to vzela preveč zares. Razvila sva odnos soodvisnosti, ki še zdaj hodi za mano ...