Piše: Boštjan J. Turk

V Sloveniji imamo kar lepo število vojnih veteranov, ki pa svojih pravic, ki izvirajo iz tega statusa, ne poznajo najbolje. Številni poskušajo kaj o svojih pravicah izvedeti pri pristojnih organizacijah (zvezah, društvih, upravnih enotah), a jim pristojni ne pomagajo tako, kot bi jim bili sicer dolžni pomagati. Znan je bil tudi mačehovski odnos države do te problematike, saj je pravice vojnih veteranov uredila šele leta 2003, čeprav bi to morala storiti že mnogo prej.

Kdo je vojni veteran?

Status in pravice vojnih veteranov sicer ureja Zakon o vojnih veteranih (URL RS št. 110/ 2003). Zakon podaja definicijo vojnega veterana: to je oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala vojaške dolžnosti za obrambo Republike Slovenije, pa oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti Republike Slovenije, in oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor.

Vojni veteran je tudi oseba, ki je sodelovala v bojih za obrambo slovenske severne meje v letih 1918 in 1919, pa oseba - državljan Republike Slovenije, ki je bil kot pripadnik nekdanje jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. do 17. 4. 1941 odpeljan v ujetništvo, pa borec oz. drugi udeleženec narodnoosvobodilne vojne Slovenije (NOV), ki mu je čas udeležbe v NOV do 15. 5. 1945 po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vštet v pokojninsko dobo v dvojnem ali dejanskem trajanju, ali mu je bilo na tej podlagi podeljeno državno odlikovanje, ali pa udeležbo v NOV Slovenije dokaže z drugo javno listino. Status vojnega veterana ima tudi državljan Republike Slovenije, ki mu je čas udeležbe v NOV v drugih delih nekdanje Jugoslavije do 15. 5.1945 po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vštet v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju. Vojni veteran pa je tudi državljan Republike Slovenije, ki mu je čas, prebit v oboroženih formacijah antifašističnega gibanja, ali v oboroženem antifašističnem boju v drugih državah in v zavezniških vojskah do 15. 5. 1945 po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dvojno vštet v pokojninsko dobo.

Za vojnega veterana šteje tudi pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije in policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalnovarnostne službe, oboroženi pripadnik narodne zaščite ter pripadnik enot za zveze republike in občin, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. In ne nazadnje - vojni veteran je tudi član Predsedstva Republike Slovenije in član republiške koordinacijske skupine in podskupine, ki je to dolžnost opravljal v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo od 26. 6. do 18. 7. 1991.

Varstvo vojnih veteranov

In kako zakonodaja ureja varstvo vojnih veteranov? Slednji imajo po zakonu pravico do veteranskega dodatka - ta pravica gre vojnemu veteranu pod pogojem, da delež prejemkov na družinskega člana ne dosega osnove za veteranski dodatek. Osnova za ugotavljanje veteranskega dodatka pa je enaka osnovi za ugotavljanje pravice do invalidskega dodatka po zakonu o vojnih invalidih. Vojni veterani imajo tudi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo ob pogojih in v višini po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Vojni veteran s priznano pokojninsko dobo v dvojnem trajanju od leta 1941 neprekinjeno do 15. 5. 1945, pa borec za severno mejo in vojni dobrovoljec, odlikovanec z najvišjim državnim odlikovanjem ter organizator narodne zaščite pa ima tudi pravico do letnega prejemka v višini odmerne osnove po zakonu o vojnih invalidih iz januarja tekočega leta.

Vojnemu veteranu se zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. Prav tako so vojni veterani upravičeni do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja in do povračila potnih stroškov pri uveljavljanju te pravice ob pogojih in v obsegu, predpisanem za vojne invalide.

Vojni veteran s priznano pokojninsko dobo v dvojnem trajanju od leta 1941 neprekinjeno do 15. 5. 1945, ali pa borec za severno mejo in vojni dobrovoljec ter organizator narodne zaščite in odlikovanec z najvišjim državnim odlikovanjem je upravičen do brezplačne vožnje na ozemlju Republike Slovenije z vlakom ali z avtobusom, in sicer do največ štirih potovanj na leto.

Ob smrti zgoraj omenjenega vojnega veterana ima oseba, ki oskrbi njegov pogreb, tudi pravico do pogrebnine v višini trikratnega zneska osnove, veljavne na dan smrti vojnega veterana, vendar največ do zneska dejanskih stroškov pogreba.

Postopek za uveljavljanje pravic

In kako lahko vojni veterani uveljavljajo svoje pravice? Zakon izrecno določa, da je za priznanje zgoraj omenjenih pravic na prvi stopnji pristojna upravna enota. O pritožbah zoper odločbe upravne enote odloča ministrstvo, pristojno za vojne veterane, medtem ko o priznanju pokojninske dobe odloča zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Poudaril bi, da je za priznanje pravic po tem zakonu potrebna lastna iniciativa vojnega veterana, saj se zgoraj omenjene pravice ne podeljujejo avtomatično, po uradni dolžnosti, ampak zgolj na osnovi pobude vojnega veterana.

 

 

 

 

Piše: Irena Brejc

»Kakšen izbruh ustvarjalnosti!« je navdušen Miklavž Komelj, kadar govori o  izsledkih preučevanja slovenske partizanske umetnosti v izrednih razmerah narodnoosvobodilnega boja in revolucije v letih 1941-1945. Potem takoj pristavi, da tematika s  tem še zdaleč ni izčrpana. Svojo knjigo ima le za nekakšen uvod v razpravo in razstavo »partizanske umetnosti«, ki je sledila knjigi, za njeno konceptualno povezavo. Njegovo delo odpira poti do novih raziskovanj, ki bodo, upa Komelj, sledila. Partizansko umetnost je treba na novo premisliti - onkraj vseh aktualnih neproduktivnih polemik, ki se vlečejo po medijih, meni 37-letni umetnostni zgodovinar. Slednje ne blokirajo zgolj razmisleka o preteklosti v vseh njenih razsežnostih, ne le umetnostnih, ampak mišljenje v sedanjosti sploh. Ob tem se Komelj jasno distancira od mladolevičarskega navduševanja ali identifikacije s partizanstvom, ki jo je zaznal ob svojem javnem predavanju o partizanski umetnosti, kot tudi od aktualnih poskusov kriminalizacije NOB, ki jim prilivajo olja na ogenj sočasne desničarske evropske resolucije o totalitarizmih. Zadnje ima za izrazito reakcionarne, saj so namenjene blokiranju in demoniziranju novih delavskih gibanj v Evropi.

Slovenski in jugoslovanski partizani so pokazali, da ima lahko tudi majhen geografski prostor v planetarnem kontekstu avantgardno vlogo.

»Partizanska umetnost ni vojaška umetnost, ampak umetnost družbene preobrazbe. Je sicer povezana z oboroženim bojem, v zadnji instanci pa je antimilitaristična. Ne moremo je zvesti zgolj na instrumentalizacijo umetnosti za potrebe boja. Boj proti fašizmu je ljudem odprl oči za bestialnost imperializma in kapitalizma kot takega. Vse skupaj ne bi imelo smisla, če ne bi šlo za kreacijo novega človeka in drugačnega sveta,« pravi Komelj in ob tem navaja Kajuhove verze iz oddaje radia Kričač: »Dovolj trobili v stare smo rogove, antene so naše kosti, zato ni treba radijskih poročil, vesti gredo iz naših žil!« Ta umetnost je nastajala tako, da je ustvarjala lastne možnosti iz njihove odsotnosti, v pomanjkanju vsega.

Piše: Jože Hlebanja

Za mlade in mlajše generacije postaja vedno bolj privlačna zelo spolitizirana tema o medvojnih in povojnih pobojih, ki jo v NOB sovražnih krogih razglašajo kot zločinsko dejanje partizanov - komunistov le iz sovraštva do vernih. Velika večina Slovencev je okupatorje zavračala od vsega začetka, iz časov pred vojno pa so ostali nemčurji, ki so postali sodelavci okupatorja v boju proti NOB. Okupatorji so pridobili tudi domače pomagače, ki so izdajali aktiviste OF, s katerimi je gestapo polnil begunjske in druge zapore. Begunje so bile zadnja postaja tisočih talcev, zasliševalnica in mučilnica več kot 12.000 jetnikov in vmesna postaja za 4500 aktivistov na poti v koncentracijska taborišča. Mnogi izdajalci so bili identificirani, nekateri tudi likvidirani, pa ne zaradi vere, temveč zaradi izdaje. Izdaje so bile - majhne in velike. Eno je opisal Edvard Kocbek, opisoval jih je Tone Svetina v Ukani, opisane so v monografijah Begunje, Boj pod Triglavom ...

Dodajam še svojo zgodbo. Bilo je 18. januarja 1944, ko smo se 15-,16- in 17- letni bratje odpravili v partizane, priključili smo se terencem. Januarja se kmalu zvečeri; sezuli smo čevlje in se polegli k počitku, toda ne v zemljanko, temveč na prostem pod smreke. Bilo je vrh zelo strmega gozdnatega hriba brez poti, do koder je bil tudi podnevi težak dostop. Zaspali smo, bila je črna tema, ko so se zaslišali koraki. Na klic »kdo je« so iz neposredne bližine odjeknili streli brzostrelk. Nekdo nas je izdal in pripeljal Nemce, ki bi nas zagotovo pobili, če bi prenočevali v zemljanki. K sreči je bil sneg zmrznjen, ni se udiralo. Po snegu smo tekli brez čevljev, samo v nogavicah. Bili smo že daleč na drugem bregu potoka, ko so Nemci še vedno z raketami razsvetljevali okolico in metali bombe na zemljanko. Zatekli smo se v približno 10 kilometrov oddaljeno kurirsko postajo.

Piše: dr. Maca Jogan

Štiri ponovitve Svetovne raziskave vrednot (World Values Survey) v zadnjih dveh desetletjih so nakopičile toliko podatkov, da se lahko že odkrivajo nekatere tendence v spreminjanju vrednotnih usmeritev. Tako je dr. Marjan Smrke s primerjalno analizo podatkov o vrednotenju religije ugotovil, da se Evropa deli na vse bolj sekularizirani Zahod in vse bolj religiozni postsocialistični Vzhod. Slovenija je kljub desekularizacijskim pritiskom sorazmerno stabilna in bliže sekularizacijskim procesom v zahodnih državah kot nasprotnim v drugih postsocialističnih okoljih. Kako se bodo usmerjali ti procesi v času globalne krize, ni odvisno le od ekonomskih dejavnikov (in povečevanja družbene neenakosti), temveč tudi od delovanja Cerkve. Zato bom v nadaljevanju orisala nekaj tistih značilnosti delovanja Katoliške cerkve na Slovenskem v omenjenem obdobju, ki jih lahko uvrstimo v »pritiske« in upoštevamo kot sestavine duhovnega nasilja.

Večdimenzionalni učinki globalne ekonomske krize, ki so novejšega datuma, se v Sloveniji povezujejo z negativnimi učinki duhovnega nasilja Katoliške cerkve, ki pa ima že večdesetletno tradicijo. To nasilje  se kaže v neprekinjenih prizadevanjih za povrnitev »prave morale« v javno življenje. Medtem ko so bila v času pred osamosvojitvijo ta prizadevanja prikrita in pretežno usmerjena na področje družine in spolnosti, so po osamosvojitvi postala odkrita in usmerjena na praktično vsa področja javnega delovanja. Kot opravičilo za ta zasuk služi tudi poudarjanje vloge Cerkve za osamosvojitev Slovenije, kar je  nedavno odkrito priznal mariborski nadškof in metropolit dr. Franc Kramberger (Žurnal, 10. oktober 2009, str. 16, 17), ko je v odgovoru na vprašanje: »S katerim premierjem ste najbolje sodelovali: s Peterletom, Drnovškom, Bajukom, Ropom ali Janšo?« izjavil: »Prva vlada je cerkev najbolj potrebovala. Cerkev je imela ključno vlogo pri postavljanju države na noge, pomagali smo z zvezami. Pozneje se je na to pozabilo ali se je prezrlo.«