V Sloveniji bi verjetno težko našli občine, ki tako skrbno in celovito skrbijo za spominska znamenja druge svetovne vojne, kot to že desetletje počne občina Prebold. Zasluga gre vestnim posameznikom in županu Vinku Debelaku, ki je imel ne le posluh in razumevanje, ampak tudi željo urediti spominski park v tem majhnem kraju v Spodnji Savinjski dolini. Podeželski kraj, znan tudi po nekdaj cvetoči tekstilni industriji, njeni začetki segajo v leto 1842, in čebelarski tradiciji je, žal, tudi kraj, kjer je med prebivalci še vedno živ spomin na številne žrtve fašističnega terorja v času med drugo svetovno vojno. Da vsa arhivska dokumentacija in slikovni material tudi po letu 1991 - ko je naša država
postala samostojna in so z občinskim odlokom v občini Žalec kar 20 osnovnih šol, imenovanih po mladih ljudeh, junakih NOB, preimenovali - ni končala na zaprašenem podstrešju, pa gre zasluga krajevni organizaciji Združenja borcev za vrednote NOB Prebold in Zgodovinskemu društvu Prebold.
V prejšnji državi je bil Prebold krajevna skupnost v občini Žalec, sestavljale pa so jo Latkova vas, Dolenja vas, Kaplja vas, Gorenja vas in Reka. Tekstilna industrija je močno spremenila to sicer nekoč izrazito kmečko okolje, kulturno in politično življenje ter nove ideje, ki so se širile po prvi svetovni vojni, pa so se prijele tudi med preboldskimi delavci.
Ves ta predvojni razvoj in čas se je odražal med domačini v času okupacije, ko so ne glede na politično pripadnost v stari Jugoslaviji enotno stopili v boj proti okupatorju domačega ognjišča in zemlje. Zato niti ni čudno, kot je v pogovoru poudaril 77-letni Viljem Petek, vrsto let zaposlen v Žalcu in dolgoletni predsednik krajevne organizacije ZB NOB Žalec (Prebold je postal samostojna občina leta 1999), da je na teh tleh zrasla vrsta junakov, borcev za domovino. Okupatorska oblast je slutila takšen razvoj dogodkov v Preboldu in tudi vznik odpora iz vrste manjših in večjih akcij, ki so se zvrstile že leta 1941. Spomnimo, da je že v tem letu svoje življenje izgubil narodni heroj Slavko Šlander iz Dolenje vasi, življenje pa so za domovino darovali tudi njegov oče, mati Marija, sestra Vera in brat Vili.
oštevilčenih oseb, od tega jih je umrlo 55.000. Po nemških podatkih je bilo od 1500 državljanov nekdanje Jugoslavije več kot polovica Slovencev, med njimi 100 žensk. Največja transporta Slovencev sta prispela ob kapitulaciji Italije septembra 1943 in iz Dachaua oktobra 1944. Večje število Slovencev in Slovenk ni prišlo naravnost v KTN, sem so jih pripeljali iz drugih taborišč. Poleg nekaj desetin pred koncem vojne izpuščenih Slovencev se je iz taborišča rešila tudi večina Slovenk. Taborišče je po koncu vojne 3. maja 1945 v Neustadskem zalivu Baltskega morja doživelo strahotno tragedijo. Več kot deset tisoč taboriščnikov so esesovci po ukazu evakuirali na ladje, ki pa so jih v nepojasnjenih okoliščinah zadnje ure vojne torpedirala britanska letala. Tragično smrt je doživelo med osem in devet tisoč taboriščnikov, med njimi nekaj sto Slovencev. Po znanih podatkih so se iz goreče ladje, iz mrzlega morja in streljanja rešili le štirje Slovenci, in sicer Egon Winkler, Jože Derenčin, Lovrenc Trdin in po zadnjih podatkih tudi Miro Ržan.
bolj kot ne životari, saj se doslej v sosednji državi še niso odločili, kako naj bi ga tržili. Pred časom so v hrvaških medijih objavili razpis za idejni načrt turističnega razvoja kraja, ki pa menda ni dal rezultatov. Zato nekateri spomeniki, med njimi tudi vodnjak radosti, propadajo. Za njegovo obnovo so zbirali denar v popoldanskem delu, ki je bil namenjen mlajšim obiskovalcem, nastopile pa so rokovske skupine.
tragične človeške usode, tudi tiste, ki so dokončno in za vselej potonile v temo nasilne smrti, ostajajo vse bolj samo še številke, gradivo za razne, pogosto ne pietetne statistične primerjave v etično brezosebnih, pa vendar osebno strastnih spopadih današnje strankokracije. Celo najbolj osebno pričevanje tudi najpomembnejših zgodovinskih trenutkov v življenju posameznika in naroda počasi bledi z biološkim usihanjem pričevalcev. S spoštovanjem in človeško ganljivo skromnostjo se borijo zavedne in pogumne devetdesetletnice proti splošni brezbrižnosti sodobnega sveta.
