Piše: Žarko Gorup

Lonjer je bila nekoč slovenska vas na vzhodnem robu Trsta. V tej vasi srečate priimek Kjuder, ki je sicer dokaj redek. Kjudri so prišli v Lonjer iz Kazelj na Krasu v 19. stoletju. Bili so obrtniki, največ zidarji. V eni takih družin se je 5. avgusta 1925 rodil sin Oskar, slovenski skladatelj, dirigent, harmonikar, glasbeni pedagog in narodnjak. Kot otroka ga je oče učil igranja na harmoniko. Oče je bil zidar in ni imel glasbene izobrazbe. Vcepil mu je pravilo, da glasba zahteva vadbo vsak dan. Ko opustiš vajo, glasbene sposobnosti hitro padajo in glasba zapusti tebe. Osnovno šolo je obiskoval v času najhujšega fašizma na Primorskem. Po osemletki so ga starši usmerili v mizarski poklic, obenem pa se je vpisal tudi na tržaški Konservatorij, kjer je študiral violino.

Med vojno so Italijani mobilizirali primorske moške, ki niso bili vpoklicani v redno italijansko vojsko. Tudi Oskarja so z drugimi fanti iz Lonjerja odpeljali na vlak in nato v neznano. Šele čez nekaj dni so zvedeli, da so prispeli v Aquilo v srednji Italiji. Tja so kasneje dovažali še mnogo slovenskih fantov z različnih bojišč, ker jim kot italijanskim vojakom oblast ni več zaupala. Domačinom v mestu in okolici so oblasti predstavile Slovence kot divjake. Šele čez čas so prebivalci spoznali resnico in ob odhodu so z njimi simpatizirali. Aquila je bila center, kjer so zbrali veliko število Primorcev in jih od tam razporedili v različne kraje v srednji in južni Italiji. Kjudra so vključili v 13. delovni bataljon, ki je odšel na jug Italije, v Kalabrijo. Tam je ta bataljon dočakal kapitulacijo Italije.

Že pred razpadom italijanske države so se Slovenci pripravljali na ustanovitev prekomorskih brigad, ki so se organizirale v okolici Barija. Oskar Kjuder je vstopil v I. prekomorsko brigado, ki je z ladjo priplula v Dalmacijo. Ognjeni krst je doživela na Korčuli, kmalu za tem pa so zaradi velikih izgub brigado preoblikovali. Na Visu so ga razporedili v 13. proletarsko brigado, kjer je bil kurir. Njegov komandant je bil Milan Žeželj in s to brigado je preživel tudi eno najbolj znanih bitk na Balkanu, desant na Drvar. Tam se je prvič srečal z maršalom Titom, kar je naredilo nanj močan vtis. Kmalu po umiku proti morju je Oskar hudo zbolel za tifusom in z zavezniškim letalom so ga prepeljali na zdravljenje nazaj v Bari. Tam je spoznal svojega rojaka Rada Simonitija, ki je vodil zbor jugoslovanske armade Srečko Kosovel. V zbor so ga vključili kot pevca in harmonikarja. Z zborom je potoval po mnogih državah, kjer so prirejali koncerte in širili našo pesem odpora.

Po demobilizaciji je želel študirati violino na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V začetku je stanoval pri prijatelju Samu Hubadu, kasneje pa je dobil stanovanje v Domu Ivana Cankarja na Poljanski cesti v Ljubljani. Že na začetku študija je dobil delo v Operi. Tako je zaslužil plačo in v Ljubljani je lahko normalno živel. V času bivanja v Domu je bil med ustanovitelji domskega Mladinskega simfoničnega orkestra.  Po končanem študiju je večji del članov orkestra ostal v Ljubljani, orkester pa se je preoblikoval v simfonični orkester ljubljanske RTV.

 

Piše: Andrej Žnidarčič

Portorožan Dušan Puh starejši je nedvomno eden najbolj znanih občanov Pirana. S svojim javnim delovanjem na številnih področjih je postal pravi simbol pokončnega, premočrtnega, odločnega in pogumnega človeka. Kot sam nekoliko hudomušno pove, je bil zaradi ostrega jezika velikokrat v nemilosti pri vodilnih. Kdor se bo nekoč lotil njegove biografije, bo moral zaobjeti številna področja, na katerih je bil dejaven. V zgodnji mladosti se je včlanil v organizacijo Sokol, zatem se je priključil OF, bil je interniranec, pa partizan, poklicni vojak, sodnik in odvetnik, ves čas pa je bil tudi politično aktiven.

Dušan Puh se je rodil 30. novembra 1922 v Velikih Laščah, v dolenjskem kraju s pridihom Notranjske. Oče Maks je bil ugleden krojač, mati Ana, rojena Peterlin, pa gospodinja. Ko mu je bilo deset let, se je družina s štirimi otroki preselila v Ljubljano. Starejši brat se je vpisal v meščansko šolo in ker je bil tudi Dušan brihtna glava, je družina svojo prihodnost videla v meščanskem okolju. Oče je imel krojaško delavnico na bregu (tedaj še neregulirane) Ljubljanice. V njem je imel zaposlene tri pomočnike in dva vajenca. Dušan je obiskoval osnovno šolo Prule, pozneje pa 1. državno realno gimnazijo.

»Že v Velikih Laščah sem začel telovaditi pri Sokolu in nadaljeval v Ljubljani pri Sokolu II. Moj gimnazijski razred se je ideološko razdelil že ob začetku italijanskega napada na Etiopijo. Ta delitev se je poglobila z začetkom španske državljanske vojne. Tako smo dočakali priključitev Avstrije k nemškemu rajhu in uničenje Češke in tako smo bili razdeljeni tudi ob začetku vojne in narodnoosvobodilnega gibanja,« se spominja tistih časov.

Piše: Vesna Tripkovič

Stanislav Mele je doma v knežjem mestu. Svoje mesto ima rad in ga dobro pozna, saj ne sodi med tiste, ki bi v urbanem središču samo bivali, temveč ga s svojim delovanjem tudi spreminja. Že pred leti, ko je kandidiral za celjskega župana, je imel vizijo korenito poseči v mestno jedro, ki se tudi v Celju (enako kot v drugih mestih po Sloveniji) spreminja v spalno naselje, življenje pa se seli v neprivlačna, kičasta in duhovno prazna nakupovalna središča. A žal je stanje še vedno enako: v mestu je še zmeraj več avtomobilov kot ljudi, na kar je že pred štirimi leti opozarjal Stanislav Mele. Svoje javno poslanstvo nadaljuje kot predsednik območnega Združenja borcev za vrednote NOB Celje, kjer aktivno in z jasno začrtanimi cilji nadaljuje tradicijo ohranjanja vrednot NOB, njegov angažma pa je ob tem osredotočen tudi na pridobivanje novih, mladih članov, utrjevanje strpnosti in solidarnosti med vsemi generacijami, pri čemer borčevska organizacija nemalokrat sodeluje in uresničuje tudi svoje dobrodelno poslanstvo. S predsednikom Meletom smo se pogovarjali o krizi vrednot, delu organizacije in se zazrli tudi v prihodnost.

Koliko članov ima ta čas ZB NOB Celje?

Konec maja poteče izvršnemu odboru štiriletni mandat in s tem tudi mandat mojega vodenja celjskega združenja borcev za vrednote NOB. Na letni konferenci bomo poročali o svojem delu in morda bomo dobili zaupnico za še eno mandatno obdobje. Združenje ta čas šteje 1457 članov v  sedemnajstih krajevnih organizacijah.

Borcev je, žal, med nami čedalje manj. Kolikšno je njihovo število? Pozornost je gotovo usmerjena tudi k pridobivanju novih članov, zatorej me zanima, koliko jih je in s čim jih pravzaprav pritegnete.

Članov ZB, udeležencev NOB, je pri nas še 480, vsi ostali so mlajši, v glavnem rojeni po drugi svetovni vojni, in ti so nosilci aktivnosti v krajevnih organizacijah. Predsedniki krajevnih organizacij so različnih starosti, čedalje več pa je v naših vrstah tudi mladincev. Osnovni kriterij za vstop v naše združenje je sprejemanje pravil statuta našega društva in spoštovanje vrednot NOB. Čeprav opažamo propad vrednot v naši družbi, pa je čedalje več tistih, ki si jih želijo spet vrniti, in takšni, kot z veseljem ugotavljamo, postanejo naši člani. To je mogoče opaziti na naših prireditvah, ki jih imamo vedno več, in prav tako na srečanjih ter pohodih po poteh partizanskih enot. Tam smo opazili naraščanje števila udeležencev več generacij, tako da iz običajnega društva preraščamo v gibanje Slovencev in Slovenk.

Piše: Janez Korošec

Da Jelko Kutin osebno pozna toliko občanov Savskega naselja v Ljubljani, ni presenetljivo. Živi med njimi in z njimi delovno utripa že mnoga leta, v zadnjem času predvsem v okviru ZB za vrednote NOB v Bežigradu in mestu Ljubljana. Med drugim je za svojo prizadevnost pred dvema letoma dobila zlato plaketo ZZB in leta 1975 red dela z zlatim vencem, kot mi je skromno priznala. Letos je dopolnila 90 let, česar ji ne bi prisodili, saj je še vedno čila in nadvse živahna.

»Rojena sem bila v Grosuplju, vendar smo se z družino takoj po rojstvu preselili v Škofljico. Oče je bil avstro-ogrski žandar in je bil takrat imenovan za stražmojstra. Pričakoval je lepo pokojnino, kar pa se zaradi ukrepov takratne oblasti ni uresničilo. Družina s petimi otroki, saj nismo imeli nobenega premoženja, se je nenadoma znašla v revščini. Dva brata od štirih sta potem padla v vojni, eden je bil izseljen v Srbijo, eden pa zaprt v Begunjah in je kot gradbenik kasneje delal v predoru Ljubelj. Čeprav je opozarjal na možnost sesutja stebrov, so ga, ko se je to res zgodilo, obtožili, da je saboter. Ko so ga peljali na streljanje, ga je rešil smrti neki Avstrijec, ki je pričal, da je res opozarjal na to nevarnost,« je začela pripovedovati svojo življenjsko zgodbo.

Tik pred vojno je končala učiteljišče. Prvo službo je dobila v enorazrednici v Selah pri Hinjah, kar je pomenilo v takratnem klerikalnem režimu v bistvu manj vredno, skorajda kazensko mesto. »Zelo me je prizadelo, ko smo izgubili domovino. Revščina je bila tamkaj velika, ljudje še vode niso imeli in so hodili zajemat Krko. Jokala sem. Že leta 1941 sem postala članica rajonskega odbora OF Žužemberka in bila zadolžena za delo po vaseh mojega šolskega okoliša. Ko mi je zaradi nadzora postalo 'prevroče', mi je zdravnik zapisal, da imam akutno vnetje slepiča. Potem sem najprej prišla v Knežjo vas pri Trebnjem in se ob italijanski kapitulaciji vrnila domov na Škofljico, kjer sem postala članica rajonskega odbora OF in ravnateljica šole. Kot aktivisti smo garali, čeprav nismo dobro vedeli, kaj se dogaja. Pred nemško ofenzivo so mi predlagali, da se pridružim Levstikovi brigadi, s katero sem preživela vse nemške hajke. Za novo leto smo odšli v Delnice, kjer so naš bataljon priključili Notranjskemu odredu, ki je bil zdesetkan. Nekako takrat so v štabu zvedeli, da sem diplomirana učiteljica in mi poslali dekret za službo. Najprej za šolo v Gornjem Jezeru, nato pa v Grahovem,« pripoveduje.