Piše: Matjaž Hanžek

Polnoletnost je za vsakega človeka eden največjih dogodkov v življenju: dobi volilno pravico kot državljan in s tem lahko odloča pri urejanju državnih zadev, kolikor mu pač ta glas daje moči, predvsem pa formalno postane prej od staršev »odvisen« posameznik zdaj odgovoren za svoja dejanja. Res je, da so mnogi še dolgo odvisni od staršev, saj v teh letih večina še študira, štipendije pa niso take, da bi omogočale samostojno življenje. Vseeno pa je to dogodek, za katerega sem prepričan,  da se ga  le redko kdo ne spominja. Takrat se tudi vprašamo: kako sem preživel otroštvo in kako zdaj naprej? Verjetno je podobno z državo, tudi pri njej naj bi bila polnoletnost  čas velike inventure preteklih dejanj in premisleka ter načrtov o prihodnosti.

In polnoletnost naše države je padla v čas, ko imamo občutek, da se šoku polnoletnosti in premišljevanja o pravilnosti ter smiselnosti dosedanje razvojne poti niso izognile niti druge države. Najprej finančna in takoj za njo še gospodarska kriza, kakršne v zgodovini še ni bilo, sta pokazali, da je ves svet v zadnjih desetletjih živel kot mladoletni otroci: vse je lepo, v življenju ni težav, če pa so, se bodo same po sebi razrešile. Za to bo, kot pri otrocih starši, poskrbel trg s svojo čarobno paličico. A ker čarobnost obstaja le v pravljicah, se je tudi ta pravljica končala z glavobolom in spraševanjem, kam smo prišli, kaj smo naredili narobe, kako bi morali in kaj v prihodnosti moramo storiti. Odgovori na ta vprašanja pa so seveda različni in odvisni od interesov ljudi, ki se o tem sprašujejo. Predvsem od tega, kaj je imel pripadnik posameznega sloja od take stihijske rasti v preteklosti in kaj lahko pričakuje v prihodnosti, če se nič ne spremeni.

Piše: Blaž Zgaga

V Sloveniji ne mine več dan brez protestov delavcev, ker jim delodajalci ne izplačajo plač. To, da so številni po lastninjenju, pri katerem so nekateri nesramno obogateli, ostali na cesti in brez zakonsko določenih odpravnin, je postalo že skoraj „normalno". Vse več je tudi delavcev, ki ne morejo v pokoj oziroma uveljavljati drugih socialnih pravic, ker delodajalci niso plačevali prispevkov za socialno zavarovanje.

Za nameček številni vodilni mediji, ki so v lasti kapitalskih lastnikov in zlizani s politično oblastjo, predstavljajo sindikalne organizacije skorajda kot edinega in glavnega krivca za težave delavcev, kar ne bi moglo biti dlje od resnice. Pravzaprav so sindikati ostali še edini branik tistih določil ustave, ki pravijo, da je Slovenija socialna država. Pravna ta država očitno že dolgo ni več.

Čeprav kazenski zakonik v 196. členu jasno določa, da je kršenje delavskih pravic kaznivo dejanje, ki se v primeru konkretne škode za delavca kaznuje z zaporno kaznijo do treh let, je več kot jasno, da je to le mrtva črka na papirju. Državno tožilstvo, katerega delovanje z davki plačujejo isti delavci, namreč storilcev teh kaznivih dejanj sploh ne preganja.

S tem so najbolj oškodovani brezpravni delavci. Tisti lastniki in direktorji podjetij, ki pri tem pridobijo neupravičeno korist, imajo ob tem še dodatno zaščito, saj so podatki o pregonu gospodarskega kriminala v letu 2009 še nekoliko slabši kot za leto poprej.

Če je bilo leta 2008 na tožilstvu nerešenih 45 odstotkov vseh kazenskih ovadb s področja gospodarskega kriminala, se je v lanskem letu odstotek kazenskih zadev, ki niso dočakale odločitve tožilcev, povzpel prek polovice. Po podatkih ministrstva za pravosodje so tožilci pod vodstvom generalne državne tožilke Barbare Brezigar leta 2008 doživeli neuspeh pri kar 70 odstotkih ovadb s področja korupcije, na področju zlorab pregona ni dočakalo 75 odstotkov ovadb, na področju oškodovanja upnikov pa 47 odstotka vseh vloženih kazenskih ovadb.

Piše: Gojko Bervar

Teden dni po referendumu o arbitražnem sporazumu smo se, tako je pač naneslo, srečali nekdanji maturanti celjske gimnazije na obletnici mature. Večina vas pozna taka srečanja: tema pogovora - otroci, pozneje vnuki, vse pogosteje bolezni ... in tam nekje vmes politika. Teden dni po arbitražnem sporazumu je bilo kar jasno - v političnem delu pogovorov je bil ta sporazum junak tudi v naših pogovorih. Presenečen sem bil, da se je večini zdelo pomembno povedati, kako so glasovali - in da  jih je večina teh glasovala za sporazum. A hkrati so ponavljali mantro, da so bili prisiljeni glasovati o stvareh, o katerih bi morala odločati politika, ne pa da stvari nalaga volivcem, ki ne vedo, kaj od tega, kar jim razlagajo, je sploh res.

Ponavljali so pač očitek, ki ga je desnica spretno plasirala med ljudi, da je namreč vlada odločanje o mejnem sporazumu volivcem podtaknila. Resnica je - za ljudi z malo daljšim spominom - v pomembnih odtenkih drugačna. Premier Borut Pahor je sicer res soliral v pogovorih z Jadranko Kosor, a nato je poskušal z opozicijo doseči konsenz, naj parlament sporazum potrdi. Ker je bilo za nazaj v dogovor, ki je bil v glavnem že sklenjen, nemogoče dodajati nove slovenske zahteve, ki jih je poskušala vsiliti opozicija (ne bi govorili o tem, da tedaj, ko je bila na oblasti, ni bila tako zahtevna) in hkrati grozila z referendumom, je Pahor naredil to, kar bi naredil vsak politik - referendum je sprožil sam, s tem pa ohranil vsaj deloma nadzor nad dogajanjem. Kakšen je bil izid, je znano.

Nadaljevanje je prineslo očitek, da je referendum povzročil razklanost med Slovenci. Očitek ne vzdrži niti matematično: če se je referenduma udeležilo 42 odstotkov volivcev, ti pa so se razdelili približno na pol - potem, če že obstaja razklanost, obstaja ta samo med dvema četrtinama Slovencev, 58 odstotkom je bilo za idejni spopad vseeno, saj na glasovanje sploh niso prišli. Povrh vsega je dva dni za našim maturantskim srečanjem, po tekmi Alžirija : Slovenija,  velika večina Slovencev nemudoma pozabila na »katastrofalno razklanost«, v dnevih za tem pa celo Janša ni več pogreval svojih nebuloz  o Slovencih, ki so indoktrinirani še iz let komunizma in Gabrove šole in so zato manjši Slovenci od drugih. Skratka »zgodovinska krivica«, ki nam bo odvzela tisočletna ozemlja, ki so menda pripadla Slovencem, je kar poniknila.

V dokaj razgibanih polemikah o arbitražnem odločanju glede poteka slovensko-hrvaške meje se pogosto neupravičeno omenjajo Osimski sporazumi, s katerimi smo soglasno z Italijo potrdili mejo, ki je bila leta 1946 določena z mirovno pogodbo, in v tistem delu, ki jo je uveljavil Londonski memorandum iz leta 1954. S temi sporazumi ni šlo za novo razmejitev, ampak za mednarodnopravno potrditev obstoječe meje med obema državama in razmejitev med cono A in cono B neuresničenega svobodnega tržaškega ozemlja. Skladno s tem ne držijo ocene, ki jih je najprej v Delu, nato pa v Svobodni misli pod naslovom »Meja s Hrvaško in slovenska žrtev za Osimske sporazume« predstavil Rudi Merljak iz Volčje Drage/ Ljubljane.

V omenjenem prispevku avtor najprej ponovi nesporno resnico, da smo ceno meje z Italijo na podlagi mirovne pogodbe iz leta 1946 plačali Slovenci, Hrvati pa so dobili z njo pretežni del Istre, ne da bi bil pri tem kakorkoli prikrajšan njihov nacionalni korpus. Za tem pa odkrije, kot sam pravi, do sedaj neznano dejstvo, da je Slovenija podobno veliko ceno plačala z Osimsko pogodbo leta 1975. Kot dokaz navaja dva primera, v katerih naj bi Titova Jugoslavija pod pritiskom Italije tej odstopila nekaj kvadratnih kilometrov dragocenega in celo strateško pomembnega ozemlja. Prva sprememba meje v našo škodo naj bi bila na celotnem jugozahodnem pobočju nekaj nad tisoč metrov visokega grebena Kolovrata pri Kobaridu, druga pa na Sabotinu nad Gorico in Novo Gorico.

Tako navedena velikost in pomembnost površin kot zgodovinski in širši okvir obeh primerov pa predstavljajo povsem drugačno zgodbo, ki nima s sedanjo arbitražo o meji med Slovenijo in Hrvaško ničesar skupnega.