Pogovarjala se je: Željka Zagorac

Vse kaže, da bo letošnja jesen napeta in vroča. Nezadovoljni so mladi, s protesti in splošno stavko pa grozijo delavci, saj je vlada v parlamentarni postopek poslala s socialnimi partnerji neusklajeno delovnopravno zakonodajo, s katero zmanjšuje njihove pravice. Zaradi predlaganih sistemskih sprememb v dveh novih zakonih, ki urejata socialne prejemke, bo tretjina prejemnikov socialne pomoči ob to pravico, kar po oceni strokovnjakov vodi k povečanju revščine.

O tem smo se pogovarjali z Romano Zidar, ki je zaposlena kot asistentka na Katedri za raziskovanje in organizacijo na Fakulteti za socialno delo ljubljanske univerze. Diplomirala je iz socialnega dela na Fakulteti za socialno delo in magistrirala s področja menedžmenta nepridobitnih organizacij na Fakulteti za družbene vede. Njeno doktorsko delo, ki ga še pripravlja, se ukvarja s področjem skupnostnih akcij in uporabe konceptov socialnega marketinga pri doseganju družbenih sprememb. V preteklosti je bila zaposlena v različnih organizacijah s področja socialnega varstva, kot socialna delavka se je ukvarjala s področjem duševnega zdravja, z mladimi, s starimi ter z osebami po pridobljeni poškodbi glave. Področja njenega zanimanja so menedžment nepridobitnih organizacij, organiziranje v skupnosti, trženje na področju nepridobitnega sektorja, socialna ekonomija in socialno podjetništvo.

Kakšna naj bo socialna država - razkošna ali skromna?

Pravična. Živimo v času, ko država ljudem otežuje uveljavljanje pravic in jih celo ukinja, socialna država pa mora biti pravična tako, da jim omogoča dostop do njihovih pravic in izboljšuje socialni položaj državljanov. Že korak, ko človek pride po pomoč na Center za socialno delo (CSD), je ogromen in težak, duševna stiska pa je velika, saj ljudje revščino skrivajo, se je sramujejo. Po novem bodo vsi ti postopki bolj zapleteni, saj je predvidenih veliko več krivdnih razlogov za odvzem pravic. To pomeni več preverjanj, več utemeljevanj. V Sloveniji ne bi smelo biti prostora za revščino in socialno izključevanje, zdi pa se, da je tega vedno več, predvsem pa se odgovornost za slab socialni položaj individualizira.

Pogovarjala se je Irena Brejc

V žaru poletnega razkošja praznuje pesnik in prevajalec Ciril Zlobec visok življenjski jubilej. Zaznamoval ga je, kajpak, s knjigo, pesniško zbirko Tiho romanje k zadnji pesmi, in vanjo iztisnil morda zadnje sokove svojih let. Spravljen s svetom, a ne še povsem s sabo, se poslavlja s poezijo v osmih ciklih, prežetih z občutji slovesa, bolečine in ljubezni hkrati. Nekatere pesmi zvenijo že kot pesnikova oporoka, druge spet so krik strtega očeta, ki je izgubil hči po njeni lastni volji.  Krog pa se zanesljivo počasi sklepa, vé žlahtni sonetist Zlobec, ta ljubeči človek, ki nam razgrinja v premislek svoje bridkosti in bolečino ter izziva do konca. Drzno kot mlad partizan, ki hrepeni po svobodi,  kriči: življenje, ti morda še kaj dolgujem? Letos je Ciril Zlobec zapisal zadnjo himno ljubezni in odtlej se kot Orfej, ki oživlja mrtve stvari, spogleduje z upanjem, da se bo morda čudežno še oglasila kakšna pesem. Če se ne bo, tudi prav. Svojo minljivo »kratko večnost«, kot poimenuje življenje, je živel častno in najbolje, kot je mogel in znal.

Ob osemdesetletnici ste dejali: rad bi živel dolgo, a ne umrl kot starec. Zdaj se zdi vaš korak utrujen, oči so motne in zamrl vam je nasmeh, po katerem smo vas poznali. Kako ste, gospod Zlobec?

Kako naj bo očetu, ki mu umirajo otroci, ko je vendar naravni red minevanja tak, da bi moralo biti obratno. Imam grozljivo mučne sanje, in to vsako noč, nadrealistične prizore, preganjajo me kače, najrazličnejše zveri, pošasti, padam v prepade ... Pogosto sanjam  mrtvo hčerko Varjo, da se pogovarjava,  kot da je živa, hkrati pa se tudi v sanjah zavedam, da je mrtva. Včasih je tako hudo, da vpijem in me mora žena zbuditi in pomiriti. To so meni povsem nova, neznana čustva, a pred samim seboj ne moreš ubežati. V veliki družini, v kateri sem zrasel, sem bil vajen smrti meni dragih ljudi, vse sem pokopal, starše, brate, sestre, strice, tete ... Bili smo vzorna, ljubeča se družina in za vsakim od njih mi je bilo zelo hudo. Tudi v partizanih sem nosil umirajočega soborca, da ne bi padel v roke sovražnikom, ki bi se lahko znesli nad njim ... A vse to se mi je zdelo nekako sinhrono s časom.  Hčerka pa, naša ljubljenka, trinajst let je mlajša od sina Jaše, ki je tudi neozdravljivo bolan, se je dolgo časa gibala na skrajnem robu življenja, ko je zašla v bolezen. Zavračala je hrano, izogibala se je stikov, razen z menoj, čeprav je bila bistra sogovornica do konca. Zgodil se nama je nekakšen razkol med razumom in emocijo ter zrasel v zapleten, trpeč odnos oče - hči. Ljubezen lahko tudi ubija, sem nekje zapisal ... Mogoče so malo krivi tudi zdravniki, ki so me v tem spodbujali, češ nekoga mora imeti, ki mu popolnoma zaupa, in ona je to vzela preveč zares. Razvila sva odnos soodvisnosti, ki še zdaj hodi za mano ...

Piše: Ana Bevk

Dušica Kunaver je priljubljena predavateljica o slovenskem ljudskem izročilu in priznana, za nekatere »romantična slovenska ljudska etnologinja«, upokojena profesorica angleščine in ruščine, samostojna publicistka z nekaj sto objavljenimi članki, nagrajena pedagoginja in avtorica več kot devetdesetih knjig. Med njenimi deli izstopa petdeset knjig z raznovrstno slovensko narodopisno dediščino, uspešnice za učenje angleščine po mavrični bližnjici, knjige s področja pedagogike in alpinizma ter zbirka knjig V vihri petih vojn. Njeno marljivo tridesetletno zbiranje, urejanje in objavljanje slovenske ljudske ustvarjalnosti in izročila je obarvano z neomajno ljubeznijo in vero v sposobnost preživetja slovenskega naroda, česar nam v sodobnem času zelo primanjkuje. Pred kratkim je izšla že njena tretja knjiga o kruhu z naslovom Čar kruha v ljudskem izročilu.

Kaj menite, smo skozi stoletja obstali tudi zaradi tako bogate ljudske ustvarjalnosti?

O tem sem neomajno prepričana, ohranila nas je ravno mnogostranska slovenska ljudska ustvarjalnost. Govorimo o pripovedih, bajkah, šegah, pesmih, ki so nastajale med ljudstvom in se ohranile vse do današnjih dni. Imamo tisočletno zgodovino tlačanstva, tristoletno zgodovino kmečkih puntov, tristoletno dediščino upiranja Turkom in naše ljudstvo je vse to v pripovedih prineslo v današnji čas. V vsaki vasi je bilo to izročilo drugačno, pri nas ima vsaka vas svoj glas! Naš narod je v današnji čas prinesel vrednost jezika, šege, svoje junake, mitološka bitja. Angleži imajo kralja Arturja in Robina Hooda in so ves svet napolnili z njima. Tako bogato in obsežno ljudsko ustvarjalnost, kot jo imamo Slovenci, bi težko našli pri drugih evropskih narodih. Našemu vztrajnemu, trdoživemu in upornemu kmečkemu človeku se je uspelo obraniti tudi pred Turki. Z grmadami so se obveščali in v nekaj urah je vsa Slovenija izvedela, da Turki napadajo. Vsa vas je ostala živa, ker so skupaj zgradili turški tabor. Vsa vas pa je tudi skupaj ličkala koruzo in kosila travnike. V skupnem delu je bila moč in tam so nastajale legende in pripovedke.

Med našimi ljudmi je dana beseda vedno veljala kot zakon. Šlo je vedno za pravičnost, solidarnost, delavnost, radost. Slovenski človek je tradicionalno izredno pošten in delaven. Pri nas so vse delovne pesmi vesele, čeprav so ljudje trdo in težko delali. Pošten obraz našega ljudstva je res neprecenljiva dragocenost. V skupnem delu in  medsebojni pomoči je mogoče iskati trdoživost slovenskega naroda. Kmet je spoštoval ljudi, živali in naravo, zato je bila slovenska domačija, ne glede na to, kako revna je bila, gospodarsko neodvisno kraljestvo! Sami so naredili hišo, vso hrano so pridelali, predli so volno, tkali platno in  ustvarjali pripovedke, ki so jim lajšale življenje. Vsaka slovenska šega ima dodatno krajevno barvo in nevarno je, da vse to pozabljamo in uvažamo razne tuje praznike.

Pogovarjala se je: Vesna Tripkovič

Tone Kregar je doktor zgodovinskih znanosti, zaposlen kot vodja oddelka za zgodovino v Muzeju novejše zgodovine Celje. Odraščal je pod Donačko goro in v Rogatcu, kjer je obiskoval osnovno šolo. Že takrat je vzljubil tako zgodovino kot glasbo, oboje pa je še danes poleg družine pomemben del njegovega življenja. Ko je sklenil izobraževanje na celjski prvi gimnaziji, je nadaljeval študij v Ljubljani in diplomiral iz zgodovine in sociologije, študijsko pa se je izpopolnjeval v Bratislavi na Slovaškem. Je avtor več knjig, kustos številnih razstav - ta čas je vse do 3. decembra na ogled razstava Celjski magistrat - besede z balkona, ki sta jo uredila skupaj z Marijo Počivavšek -, je član Zgodovinskega društva Celje, besedilopisec in pevec skupine MI2. Je še mnogo več od naštetega, med drugim pa tudi lanski prejemnik zlate plakete Zveze združenj borcev za vrednote NOB.

Postavili ste vrsto razstav, med drugim tudi stalno razstavo, posvečeno frankolovskim žrtvam, v Stranicah. Glede na šolski učni program, v katerem je to poglavje slovenske zgodovine, kot kaže, zanemarjeno, so tovrstne razstave še kako dobrodošle. Prav tako ste skupaj z Ivom Grobelnikom, še zadnjim živečim osvoboditeljem zapornikov iz Starega piskra, pobudnikom knjige, avtor knjige Vigred se povrne. Izšla je v 39.000 izvodih in prejela so jo vsa gospodinjstva na Celjskem in širše. Celovit pregled dogajanja med drugo svetovno vojno ste podali poljudno in pisanje približali najširšemu bralstvu. Izvirna zamisel, odlična knjiga, ki ji je, na žalost, treba je priznati, botrovalo tudi nepoznavanje lastne zgodovine. Kako bi ocenili trenutni pogled mlade generacije na obdobje narodnoosvobodilnega boja?

Verjetno mladi res premalo poznajo to obdobje, saj se morajo prebijati skozi mnogo več informacij, kot smo se, denimo, še pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Seveda pa spet ni mogoče metati vsega v en koš. Končno je znanje oziroma interes za posamezne vsebine odvisen tudi od pravilnega pedagoškega pristopa, družinskega okolja in samoiniciativnosti. Drugi problem pa je površnost, posploševanje in fragmentarnost pri podajanju ter posledično pri sprejemanju teh vsebin, kar lahko privede do povsem izkrivljenega ali pa vsaj precej nejasnega pogleda. Del medijev s svojim instantnim turbosenzacionalizmom le še priliva olje na ogenj te zmede, poglablja in ustvarja nove delitve, kar na kratki rok sicer ustreza populistični politiki, gotovo pa ni dobro za mentalno zdravje in higieno te države in njenih ljudi.

V zadnjem času se kažejo izraziti odkloni, celo kriminalizacija  narodnoosvobodilnega boja. Vse to meče senco na to najpomembnejše, ključno obdobje za razvoj slovenske države. Kot zgodovinar imate gotovo svoje mnenje; zanima me, kako gledate, denimo, na dejstva, da so celo na nacionalni televiziji v zadnjem času presegli vse meje, ko gre za sovražni govor. Pred kratkim je eden od nastopajočih v sicer zabavno-informativni oddaji celo mirno izjavil, da je Hitler pobil manj Slovencev kot Tito ...

Ljudje, tako tisti za šankom kot javne osebnosti, zlasti politiki, imajo seveda vso pravico do različnih razlag, pogledov, interpretacij, pa četudi očitnih neumnosti. Od zgodovinarjev se vendarle pričakuje malce več, a večji problem je v tem, koliko in kakšnega medijskega prostora se komu namenja. Le redko na kakšno omizje povabijo strokovnjake, ki bi poskušali objektivno in brez emocij razložiti kakšen zgodovinski pojav, proces ali osebnost. Gledanost oddaj očitno dvigujejo zgolj tisti, ki razmišljajo črno-belo, ki so skorajda patološko zaverovani v svoje predstave in fantazme in ki sogovornika niso pripravljeni niti poslušati, kaj šele razumeti. Tisti, ki brezpogojno in nekritično bodisi ljubijo bodisi sovražijo. Konkretne izjave sicer ne poznam, domnevam pa, da gre še za eno govorjenje na pamet in na podlagi matematičnega izračuna z neznankami po potrebi ter seveda brez vsakega upoštevanja zgodovinskih dejstev, vzrokov in posledic ter razumevanja časa in prostora. Zgodovinopisje bo vselej znova interpretiralo preteklost - to je nujno, normalno in hvalevredno. Le da je v nekaterih zgodovinarskih krogih ta silna vnema po reinterpretaciji in reviziji postala že sama sebi namen, pri čemer so na poti do cilja dovoljena vsa sredstva.