Piše: Janez Škorjanc, Šentjanž pri Dravogradu
Na slovenskem evharističnem kongresu, 13. junija 2010 v Celju, je bil za blaženega razglašen Lojze Grozde, član Katoliške akcije, ki so ga med vojno zaradi domnevnega sodelovanja z okupatorjem ubili partizani.
Imenovanje ljudi za mučence je ena od najbolj donosnih marketinških potez katoliške cerkve, kajti s tem želi vtisniti ljudem v zavest podobo cerkve kot žrtve. V psihologiji pa je znano, da ljudje radi simpatizirajo z žrtvami. Marsikdo se ob tem vpraša, kdaj bodo beatificirali sto milijonov žrtev katoliške cerkve. Katoliška cerkev je v svoji celotni zgodovini pomorila okoli sto milijonov ljudi: inkvizicija, križarske vojne, pregon čarovnic, osvajanja Amerike, trgovina s sužnji, genocid nad Srbi ... Med žrtve katoliške cerkve štejemo tudi Jude, kajti sodelovanje Vatikana s katolikom Hitlerjem je bilo že večkrat dokazano. Hitler je v svoji knjigi Mein Kampf napisal: »Delam samo to, kar cerkev počne že 1500 let, vsekakor temeljiteje.«
Andrew Sinclair je v knjigi The great silence conspiracy (Velika tiha zarota) razkril, da je bila celotna nacistična hierarhija rimskokatoliška. Citiram: »Najbolj zloglasen protižidovski dokument Der Stuermer je objavil eden od najbolj ključnih Hitlerjevih mož, Julius Streicher, ki je bil katolik.« Hitler je sam pogosto izjavil, da je njegov mentor pri antisemitizmu katoliški vodja avstrijske krščanske socialne stranke in župan Dunaja dr. Karl Lueger. Nacistični minister za propagando je bil katolik dr. P. J. Goebbels. Konstantin, bavarski vojvoda, je v svoji knjigi The pope (Papež) zapisal, da se je Goebbels »izobraževal pri jezuitih, in sicer na akademiji v katoliškem Rhinelandu, in prejel štipendijo od katoliške ustanove«. Goebbelsa so torej trenirali svetovno najbolj predrzni lažnivci. Himmler, vodja Gestapa, je bil prav tako katolik od rojstva. On je ukazal postaviti prvo koncentracijsko taborišče v Dachauu. Hoess, komandant razvpitega Auschwitza, je bil prav tako katolik. Nacistična stranka je bila ustanovljena v katoliški Bavarski, njen sedež je bil v Münchnu.
Hitler je bil proizvod katoliške izobrazbe. Dr. Henry Picker, avtor knjige The Hitler phenomenon (Hitlerjev fenomen), je zapisal, da »je Hitler vedno plačeval cerkveni davek« ... Že v času, ko je kot deček pel v cerkvenem zboru v samostanu Lambach, je občudoval katoliško cerkev in njeno organizacijo, ceremonije, simbole, prapore in vse to je do najmanjše podrobnosti prenesel na posvetno oblast. Knjige Mein Kampf (Moj boj), nacistične biblije, ni napisal Hitler, kot mnogi mislijo, pač pa katoliški duhovnik Bernhardt Stempfle iz Hitlerjevih zapiskov.
Tiso, slovaški katoliški duhovnik, je leta 1939 po nalogu Hitlerja postal vodja slovaške države. Ta duhovnik je leta 1941 poslal prvo množico Judov v Auschwitz in tiste, ki niso bili zmožni delati, so nemudoma poslali v plinske celice in potem v krematorij.
Veliko pove podatek, da so vsi fašistični tirani, Salazar, Franco, Petain, Hitler in Mussolini, sklenili konkordat z Vatikanom.
Nekdanji nemški podkancler Franz Von Papen je leta 1933 pred volitvami izjavil: »Zedinjenje katoliške ideologije in narodnega socializma bi morali pozdraviti z vsem srcem.«
Zgodovinar Friedrich Heer je leta 1964 za katoliški The Commonweal izjavil: »Moram priznati, da so vsi katoliki, od najvišje do najnižje rangiranih, duhovniki, kaplani ... soodgovorni za genocid na Judi.«
Nemški škofje so junija 1933 objavili pastoralno pismo, v katerem so pozdravili dejstvo, da »nam človek na čelu naše države daje formalno zagotovilo, da se bo postavil za krščanstvo«.
Nemški kapitalist Fritz Thyssen, ki je financiral Hitlerja, je bil katolik. Ko je Hitler prišel na oblast, sta se s Thyssnom sprla. Da si je Thyssen rešil življenje, je pobegnil v Švico. V švicarskem časopisu so potem o njem objavili članek z naslovom: »Pacelli (tedanji papež, op. a.) je ustvaril diktatorja Hitlerja.«
