Piše: Samo Šavc

V Podpeci nad Železno Kaplo na avstrijskem Koroškem, v kapelški grapi pri dobrih tisoč metrih nadmorske višine in poldrugo uro hoje od Luž s slovenske strani, se nahaja Peršmanova domačija - muzej v spomin na preganjanje in odpor koroških Slovencev in pripadnikov drugih narodov v času prevlade nacizma. Na tej domačiji, ki je nudila gostoljubje partizanskim enotam, čeprav je bilo to tedaj zelo tvegano početje, se je ob koncu druge svetovne vojne zgodil strahovit zločin. Pripadniki SS-enot in policije so 25. aprila 1945 po ofenzivi pobili enajst članov Sadovnikove in Kogojeve družine; otroci so bili stari od osem mesecev do trinajst let, štirje pa so po naključju preživeli. Storilci so trupla zmetali v plamene domačije in gospodarskega poslopja.

Po vojni so se v zasilno obnovljeno hišo naselili preživeli Sadovnikovi, leta 1982 pa je Zveza koroških partizanov iz Celovca dobila objekt v dolgoročni zakup z obvezo, da bo tu uredila muzej. Muzej so nato obnovili in razširili in danes privablja vedno več obiskovalcev, med njimi mladih. Tako so nemško govoreči študentje z Dunaja tu bivali in spoznavali novejšo zgodovino, za njimi pa so prispeli drugi obiskovalci, njihovi znanci. Muzej  predstavljajo tudi v lični brošuri, ki jo je izdala  projektna skupina Dvojezične zvezne trgovske akademije. V njej med drugim piše, da  dogodek pri Peršmanu jasno govori o tem, kdo so bile žrtve nacizma, kar skušajo pripadniki večinskega nemškega naroda izriniti iz spomina ali pa celo tajijo, da so bili storilci nacisti. To je tudi edina stalna razstava v Avstriji, ki prikazuje preganjanje in umiranje koroških Slovencev po taboriščih in ječah, esesovske poboje in njihov odpor, ki so ga bojevali skupaj z drugimi protifašističnimi borci. 7. člen ADP je prav tako rezultat odpora.

Piše: Vesna Tripkovič

Da bi počastili spomin na junaka Slavka Šlandra, se pred njegovim spomenikom pri II. OŠ Celje vsako leto zbere množica učencev in vseh, ki se zavedajo neprecenljivosti upora proti okupatorju, brez katerega danes ne bi imeli svoje države. Za narodnega heroja so ga razglasili že 25. oktobra 1943, med prvimi, po njem pa se je že avgusta istega leta poimenovala prva partizanska brigada na Štajerskem. Slavko Šlander s partizanskim imenom Aleš se je rodil 20. junija 1909 v Dolenji vasi pri Preboldu. Lani je bila tako stota obletnica rojstva tega naprednega Slovenca, ki je za mir in svojo domovino, obenem pa tudi zato, ker je stopil v bran svoji soborki, tovarišici Slavi Klavori, žrtvoval svoje življenje.

Bil je prvi otrok krojača Alojza in Marije, ki sta poleg Slavka imela še Vilka, Marijo, Franca in Vero. Že oče je bil znan kot napreden mož, socialist, pri katerem so se zbirali takratni socialdemokrati. Osnovno šolo je Slavko, mirnega, a živahnega značaja, obiskoval v Preboldu, in že kot osnovnošolec organiziral tamburaški zbor. Po končani meščanski šoli v Celju se je izučil za zobotehnika v Rogaški Slatini, kjer je sprva tudi delal. Leta 1928 se je vrnil v Prebold, se vsak dan vozil v Celje, kjer je delal v zobozdravstveni ordinaciji dr. Krautbergerja. V Preboldu je bil že takrat gibalo kulturnega življenja: režiser, pevec, igralec, slikar in fotoamater, pa tudi športnik. Bil je zelo razgledan, idejno pa privrženec odločne akcije v delavskem gibanju.

Ko se je leta 1932 preselil v Celje, je spoznal Aleša Beblerja, takratnega vidnega funkcionarja v KPJ, in tudi sam postal član te organizacije. Njegova naloga je bila vzpostavitev partijskih organizacij v Savinjski dolini in Celju. Kot sekretarja mestnega komiteja KPJ so ga oblasti preganjale, zaradi izdaje v Ljubljani pa je bil jeseni 1933 aretiran skoraj ves partijski aktiv v Celju. Šlandra so obsodili na tri leta zapora, ki jih je prestajal deloma v Celju, Mariboru, najdlje pa je bil v Sremski Mitrovici. V zaporu so mu ustaši zlomili roko, gladovna stavka mu je načela zdravje, kljub vsemu pa je bil po vrnitvi v Celje partijsko aktiven.

Bronasti Spomenik NOB, postavljen leta 1975, ki stoji na Trgu svobode neposredno ob mariborskem gradu in je ena največkrat fotografiranih in znanih točk mesta ob Dravi. Spomenik, delo slovenskega kiparja Slavka Tihca in njegovih sodelavcev, je zaobljena, sedem metrov visoka kupola, v katero so vtisnjene podobe in portreti revolucionarjev. V podnožje spomenika pa je vdolben  razglas o streljanju talcev in upornikov, ki so bili med drugo svetovno vojno obsojeni na smrt, ter poslovilno pismo na smrt obsojenega Jožeta Fluksa.

Spomenik je že skoraj leto dni predmet razprav in polemik v Mariboru. Njegova obnova je nujna, ob tem pa so se pojavile želje in težnje po njegovi prestavitvi na drugo lokacijo. Mestna občina Maribor je že dvakrat prosila Združenje borcev za vrednote NOB Maribor za dovoljenje, da prestavijo spomenik s Trga Svobode na Trg generala Maistra, saj je želela na mestu, kjer zdaj stoji spomenik, zgraditi podzemne garaže. ZB je obakrat izdalo negativno mnenje, nato pa je bilo strokovno ugotovljeno, da spomenik ni ovira za gradnjo garaž. Tokrat pa so na mariborski občini predlagali prestavitev spomenika, ker želijo Trg svobode do leta 2012, ko bo Maribor evropska prestolnica kulture, urediti kot osrednji prireditveni prostor.

Piše: Jožica Hribar

Letos mineva 30 let od smrti predsednika SFR Jugoslavije Josipa Broza Tita. Umrl je v ljubljanskem Kliničnem centru 4. maja 1980. 25. maj pa je v spominu  srednje in starejše generacije še vedno ohranjen kot dan mladosti, rojstni dan maršala Tita. Dan mladosti je ob aktualnih dogodkih in revoltu slovenske mladine postal še toliko bolj aktualen in pomemben kot simbol nekega časa, ko so jugoslovanski narodi prav v mlado generacijo polagali vse svoje upe in pričakovanja. O tej generaciji je s spoštovanjem in ponosom vedno govoril tudi Tito.

V osamosvojitveni evforiji po letu 1991 so se rituali in spomini na nekdanjo državo izgubili, večino je nova oblast  zavestno izrinila iz narodovega spomina. Enaka usoda je doletela Titove spomenike in po njem poimenovane ulice, trge ter ceste po vsej Jugoslaviji.

Na naslovnici tokrat objavljamo fotografijo spomenika Josipa Broza Tita, ki stoji sredi Velenja, posnel jo je Blaž Verbič. Velenje je eno redkih slovenskih mest, ki po osamosvojitvi Slovenije ni z ulic in trgov umaknilo vsega, kar je spominjalo na nekdanjo skupno državo in na pokojnega Josipa  Broza, dolgoletnega voditelja narodov nekdanje Jugoslavije. V Velenju imajo še vedno Titov trg, prav tako kot v Kopru. Titova cesta je v imenikih Postojne, Krškega, Maribora in Radencev, Titovo ulico pa imajo v Radečah in Logatcu in tudi v Ljubljani. V Ljubljani se je od konca druge svetovne vojne do leta 1991 po Titu  imenovala ena glavnih cest, ko so jo preimenovali v Dunajsko cesto in Slovensko cesto. Leta 2009 so manjšo, še nezgrajeno cestno vpadnico pri novem stadionu v Stožicah na predlog mestnega svetnika in pisatelja Petra Božiča spet poimenovali po Titu, kar je sprožilo nasprotovanje in ogorčenje med nekaterimi desnimi strankami.