Desetega aprila letos so na hiši v Novi Sušici pri Pivki odkrili spominsko ploščo domačinki Mariji Hreščak, eni prvih aktivistk OF, ugledni in spoštovani ženski, materi junakinji, ki je v 2. svetovni vojni izgubila tri od štirih sinov in preživela italijansko ter nemško okupacijo in grozote taborišč Auschwitz in Ravensbrück. Po vojni je kljub hudim izgubam in prestanemu terorju znova polno zaživela, uživala je velik ugled, bila je zelo cenjena, priljubljena, dobra govornica, pogosto v javnosti  kritična.

Leta 1913 se je poročila s Francem Kastelcem na kmetijo na Kal pri Pivki. Že leto kasneje je moral njen mož na rusko fronto, od koder se ni več vrnil. Marija je ostala sama s sinom Francem in se je vrnila v rodno vas. Pozneje si je novo družino ustvarila z Mihaelom Blaževim v Novi Sušici, rodili so se jima trije otroci: Tone, Jože in Stanko. V njihovem domu sta vladala veselje in sožitje, a žal ji je smrt kmalu vzela še drugega moža in ostala je vdova s štirimi otroki in dvema zadolženima kmetijama - na Kalu in v Novi Sušici.

Leta 1924, v času največje revščine in lakote, je otroke pustila pri bratu Janezu in odšla v Ameriko, da bi s prisluženim denarjem rešila kmetijo in družino. Leta 1929 se je vrnila domov, kjer pa jo je pričakal fašizem, ki je vladal na zasedeni Primorski, slovenski fantje pa so morali na italijanska bojišča. V Abesinijo je moral tudi Marijin prvi sin Franc, vendar se od tam ni več vrnil.

Piše: Tone Štefanec

Prebivalci Slovenskih goric vse do spopada med četniki in partizani med njimi niso delali razlik prav zato, ker so se oboji bojevali proti okupatorju. Ko pa je bilo že povsem jasno, da bodo Nemci vojno izgubili, so slovenskogoriški četniki z Nemci sklenili sporazum o nenapadanju.

Četnike na slovenskogoriškem območju je vodil nekdanji učitelj in član SLS Jože Melaher Zmagoslav. Rodil se je v Mariboru 26. februarja 1913, umrl pa je 10. junija 1991 v Clevelandu v ZDA. Leta 1941 se je kot predstavnik katoliške skupine v SLS, kot piše oznovec Zdenko Zavadlav v svojih zapiskih, v Mariboru vključil v OF, hkrati pa se je v Ljubljani povezal z nasprotniki NOB. Oktobra 1942 ga je aretiral gestapo. Po pobegu je organiziral četnike in junija 1943 napisal prvo številko četniškega časopisa  Kri in zemlja. Spomladi 1944 je organiziral jedro treh čet in štabne enote. Vojaški zgodovinar Marijan F. Krajnc je v svoji knjigi Četniki na Štajerskem zapisal, da je v začetku aprila 1945 Štajerski četniški odred, kot se je uradno imenoval, štel 300 vojakov, kar je bilo tudi največ. Iz Zidanega Mosta se je na Koroško organizirano umaknilo 150 četnikov, dejansko pa jih je tja prišlo nekaj več kot 120. Iz prve čete je v Sloveniji ostalo 33 četnikov, ki so bili nekaj časa zaprti v Strnišču pri Kidričevem, proti Koroški pa je odšlo 55 borcev, desetina od teh se je pridružila partizanom. V Italijo je bilo prepeljanih 75 četnikov z narednikom Melaherjem na čelu, preostalih 50 pa je ostalo na Koroškem in so bili skupaj z domobranci vrnjeni v Slovenijo. V Šentvidu so štirinajst mlajših četnikov izpustili, druge pa so likvidirali v Kočevskem rogu.

Piše: Jože Košnjek

V gozdu pri vasi Okroglo v občini Naklo, nad pečinami, ki strmo padajo k reki Savi, stoji od leta 1955 naprej spomenik, ki opominja na partizansko tragedijo 21. in 22. aprila leta 1942, ki se je zgodila v jami v skalah nad strugo Save. V njej so Nemci zaradi izdaje obkolili 13 partizanov, med katerimi je bil tudi Stane Žagar mlajši, sekretar pokrajinskega komiteja Skoj za Gorenjsko in sin narodnega heroja in člana poveljstva slovenskih partizanov Staneta Žagarja, ki je mesec pred tem padel na Planici nad Crngrobom. Obkoljeni partizani so bili borci Kokrške čete, ki so bili teden prej obkoljeni v Udinborštu, vendar so se rešili iz obroča in se skrili v jamo, prepričani, da bodo v njej varni. Vendar so bili izdani. Kljub pozivom k predaji in nemškim obljubam, da bodo ostali pri življenju, topovskemu obstreljevanju jame z nasprotne strani Save in poskusom miniranja so partizani vztrajali.

Ko so drugi dan nemški vojaki in policisti s kompresorji prevrtali strop jame in vanjo spustili plin, je osem partizanov naredilo samomor, pet pa jih je plin omamil do nezavesti, da so jih ujeli. Štiri so že 20. maja kot talce ustrelili v Dragi, petemu ujetniku Stanku Mlakarju pa je uspelo zbežati, vendar je še istega leta padel v Udinborštu. Preživel je samo štirinajsti član skupine, ki je poiskala skrivališče v jami, danes že pokojni Vladimir Peraić Planin, po rodu Dalmatinec, ki je po vojni živel v Tržiču. V trenutku, ko so Nemci obkolili jamo, je šel v Savo po vodo. Do odhoda napadalcev se je skrival v grmičevju ob reki, v najbolj kritičnih trenutkih pa je moral tudi do vratu v mrzlo vodo. Zanimivo je, da so njegovo kasnejšo soprogo Minko, rojeno pri Koširjevih v Podljubelju, Nemci v tej hajki ujeli in jo zaprli v Begunje, vendar je bila med tistimi redkimi begunjskimi zaporniki, ki jim je uspelo uiti. Z begom si je rešila življenje pred zanesljivo smrtjo v enem od koncentracijskih taborišč, kamor so jo nameravali poslati.

Piše: Tomaž Teropšič

Nemški okupator je z decembrsko ofenzivo Divja svinja zaustavil velik polet narodnoosvobodilnega gibanja, ki se je na Kozjanskem razmahnilo v drugi polovici leta 1944. V nekaj dneh svoje ofenzive se mu je posrečilo pognati partizansko vojsko in aktiviste Osvobodilne fronte iz večjih krajev svobodnega ozemlja in obnoviti nadzor nad večjim delom Kozjanskega. Narodnoosvobodilna vojska sicer ni utrpela večjih izgub, a je bila za precej časa potisnjena v defenzivo in odrinjena od pomembnih prometnic, kar je bil eden večjih uspehov nemško-ustaške ofenzive.

Po ofenzivi so bile enote Kozjanskega partizanskega odreda utrujene in zmanjšane zaradi dezerterjev, tako da je postal sovražnik spet aktivnejši. Sovražnik je v letu 1945 izpadal iz svojih postojank s skupinami po nekaj deset mož, ponavadi so bile na smučeh in so imele bele maskirne obleke. Takšne udarne skupine so Kozjancem prizadejale precej izgub. Znale so presenetiti manjše skupine partizanov in aktivistov, odkriti bunkerje itn. Obveščevalna poročila Kozjanskega odreda in Kozjanskega vojnega področja omenjajo skoraj vsak dan akcije teh skupin iz njihovih postojank.

Nemški okupator civilnemu prebivalstvu z zločini ni prizanašal niti v zadnjih mesecih vojne.

V noči na 3. marec 1945 so na Kozjanskem vermani oz. folksšturmovci zagrešili vojni zločin. V Lastinah pri Sromljah so ubili osem ljudi, v sosednji vasi Blatno pa štiri ljudi. Folksšturm (Deutscher Volkssturm - nemški ljudski juriš, tudi napad oz. vihar) naj bi bil začetek popolnega odpora nemškega prebivalstva proti armadam protihitlerjevske koalicije na nemških tleh, v resnici pa je bilo zadnje poglavje nemške vojaške katastrofe. Folksšturm je ustanovil Adolf Hitler 25. septembra 1944 in določil, da se vanj rekrutirajo vsi za orožje sposobni moški od 16. do 60. leta starosti.

Več deset nemških vojakov, močna in dobro oborožena skupina, je proti večeru 2. marca 1945 obkolilo domačijo Sumrak v Blatnem (Blatno št. 24). Iskali so sina Jožeta, ujeli pa so borca Franca Latina. Družina Latin je začasno stanovala pri Sumrakih. S tem so se izognili izgonu v izgnansko taborišče. Bili so dobro sprejeti, saj sta bili materi Jožeta in Franca sestri. Od tu so folksšturmovci odšli k domačiji Zagmajster (Blatno št. 30). Zaradi sodelovanja s partizani so iskali Antonijo Zagmajster mlajšo. Ujeli so njo in njenega fanta, borca Kozjanskega odreda Ivana Ogorevca. Nato so skupaj z ujetniki odšli proti Sromljam. Ustavili so se pred vrati Zarnikove hiše na Lastinah, kjer je stanovala družina Petan. Zaradi sodelovanja s partizani so iskali Jožefo Petan. Ta večer se je pri njih zadrževal Jožefin fant, borec Franc Ogorevc. Bil je na okrevanju in oborožen. Okrog polnoči so nemški vojaki začeli razbijati po vratih hiše in pozivati domače, naj odprejo vrata. Partizan Ogorevc je odprl vrata in začel streljati na folksšturmovce. Enega je ubil, dva ranil, nato pa je zbežal. Ob tem je zakričal domačim, naj še oni zbežijo. Skozi okno je v spalni srajci skočila 12-letna Nežika Petan, čeprav ji je njen oče to prepovedal. Nemški vojaki so začeli streljati in v hišo metati ročne bombe. Ubili so pet članov družine Petan: očeta Jožeta (roj. 1892), mater Uršulo (roj. 1895), hčerki Jožefo (roj. 1927) in Anko (roj. 1928) ter sina Ivana (roj. 1930). Pred gorečo hišo so postrelili vse tri ujetnike: borca Franca Latina (roj. 1921) in Ivana Ogorevca (roj. 1913) ter aktivistko Antonijo Zagmajster mlajšo (roj. 1923). Po opravljenem zločinu so se odpravili nazaj v Blatno.