Urednik: Jože Šušmelj

Kaj je mogoče povedati o slovenski prisotnosti v Gorici v zadnjih sto letih v kratko odmerjenem času?

Začel bom z letom 1910. Tega leta  je bilo zadnje avstrijsko državno ljudsko štetje. Bilo je eno izmed najpomembnejših in politično močno motiviranih dogajanj v avstrijski deželi Goriško-Gradiški, imenovani pogovorno  kot Goriška. V narodnostno mešani deželi, ki je merila med vrhom Triglava in Hrpeljami/Kozino ter med Červinjanom in Hubljem skoraj 3000 km², so Slovenci sestavljali slabi dve tretjini prebivalstva, preostala tretjina so bili Italijani, Furlani in  v mnogo manjšem številu Nemci. Deželno glavno mesto Gorica je štelo na dan 31. decembra 1910 30.995 prebivalcev, med njimi 1704 tujcev. Izmed 29.191 avstrijskih državljanov v Gorici je 14.812 (ali 50,74 %) prebivalcev izjavilo, da je italijanščina njihov pogovorni jezik, 10.790 (ali 36,83 %), da je to slovenščina, 3238 (ali 11,05 %) ljudi se je izjavilo za nemščino. Deset let pred tem (1900) so v Gorici našteli  le 4754 slovensko govorečih.

K večanju števila slovenskega prebivalstva v Gorici je nedvomno pripomogla rast slovenske družbe v vseh njenih sestavinah, zlasti v gospodarstvu, z namenom, da postane mesto slovensko, tako kot je že bila njegova okolica. Tako delo se je razvijalo dovolj načrtno, v povezavi z osrednjimi slovenskim vodstvom in izkoriščajoč pri tem danosti krajevnih razmer. K uradni številki slovenskega prebivalstva Gorice v letu 1910 pa je pripomogel protest, s katerim so Slovenci dosegli  revizijo štetja in se je tako njihovo število povečalo za več kot 4100 glasov. Potvorba goriške mestne uprave, ki je popis izvajala, je bila več kot očitna. Neposredna okolica Gorice je bila z izjemo Ločnika (2352 Italijanov/Furlanov) povsem slovenska (na primer: v občini Solkan je bilo razmerje 3546 : 48; v Podgori 3717 : 270 itd.).

Število Slovencev v Gorici je govorilo v prid  slovenski tezi, da na narodnostno pripadnost mesta vpliva okolica in ne obratno, kar je zagovarjala italijanska stran. Tehtanja med eno in drugo izbiro so se kazala tudi na kasnejših mirovnih pogajanjih po prvi in drugi svetovni vojni, ko so se določale meje. Komu Gorica, komu Trst?

Urednik priloge: Slavko Grčar

Deklaracija predsedstva ZZB za vrednote NOB

ob 65. obletnici zmage nad fašizmom in nacizmom

Bil je to čas pred skoraj sedemdesetimi leti. Zaradi svoje veličine in pomembnih sporočil je trajno  vreden živega spomina in spoštovanja.  Nacistične in fašistične sile so s svojimi osvajalnimi vojskami preplavile Evropo in del Afrike. Mnoge narode in ljudstva so vnaprej obsodile na smrt. Narodi Evrope so skupaj z ameriškimi in drugimi zavezniškimi  silami vsega sveta strnili svoje vrste. Razhajanja med zahodnim demokratičnim svetom in takrat komunističnim vzhodom so bila potisnjena v ozadje. Skupni cilj je bil: obvarovati ljudi in narode, ubraniti človeško civilizacijo. Za ta cilj je izgubilo življenje več kot 50 milijonov ljudi.

Zavezništvo je v grozoviti vojni zmagalo, kot njegov del so zmagali tudi Slovenke in Slovenci. Množično so se povezali v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, tajno in dobro organizirano, edinstveno tako mrežo v Evropi. V njej so svobodoljubni ljudje našli zvesto  tovarištvo in pomoč v sili. OF je bila množična opora partizanskemu boju. Organizirala je odhode v partizane in njihovo oskrbo. Skrivala je ilegalce  pred okupatorji in njihovimi domačimi sodelavci. Poskrbela je za otroke, ko so odrasli šli v partizane, bila je opora za družine padlih borcev, pobitih talcev in izdanih aktivistov OF, taboriščnikov in drugih trpinov okupacije.

Bojeval se je narod. Štiri dolga leta strašne vojne! Ob tako množični  podpori so hitro zrasle partizanske enote,  ki so ob mnogih žrtvah zmagovale nad okupatorji in njihovimi domačimi zavezniki. Maja 1945 so skupaj z vojaškimi enotami iz drugih delov nekdanje Jugoslavije osvobodile Slovenijo in zmagovito vkorakale v Ljubljano, ki je bila vso vojno kljub žični ograji srce slovenskega upora. Neupogljivi odporniški duh slovenstva je zmagal.

Nekdanji podložni narod je postal del zmagovitih zavezniških sil. V tajni odporniški mreži je ustvaril vse možnosti, da si sam določa svojo prihodnost. Sredi okupacije je imel svoje osvobojeno ozemlje. Imel je svojo ljudsko oblast, svojo partizansko vojsko, svoj dnevni časopis in radijsko postajo, svoje gledališče, kulturne skupine, svoje pesnike in pisatelje, slikarje in glasbenike, partizanske šole in bolnišnice. Tiskal in uporabljal je svoj denar. Na partizanskem letališču so pristajala zavezniška letala. To je bila prava »država v državi«. Iz nje je zrasla država Slovenija.

Narod si je svojo sodbo pisal sam. Iz slovenskega značaja je izginilo podložništvo. Boj za svobodo naroda je bil zmagovit. To je bil tudi boj za pravičnost, za dostojanstvo in osebno čast, za tovarištvo in zaupanje med ljudmi. Slovenskemu narodu je z zmago nad fašizmom in nacizmom odprl novo pot. Pot časti si je še naprej utiral skozi velike, tudi skozi moralne preizkušnje, ko je bilo še v senci vojnih grozot težko odpuščati izdajstva in druge zločine in obnavljati uničeno domovino, se učiti strpnega življenja z drugimi in drugačnimi. Po času ustvarjanja samoupravne družbe, vseh ustanov naroda in države še v jugoslovanskem okviru je 45 let pozneje po svoji enotni volji, samozavestno in odgovorno vstopil v čas lastne demokratične in samostojne države Slovenije.

Danes je del združene Evrope suverenih narodov in držav. Družno z vsemi celinami želi oblikovati svet, ki bo pravičnejši za vse ljudi in bo vsakomur puščal njegovo človeško dostojanstvo in osebno svobodo, omejeno samo z enako svobodo drugih in drugačnih.

Bili so časi trpljenja in porazov, bili so časi velikih zmag. Danes so nam lahko opora in nauk tudi takrat, ko smo v hudih preizkušnjah in krizah.

Moč Slovenije je v njenih ljudeh. Predsedstvo ZZB za vrednote NOB zato poziva vse generacije današnje Slovenije, da združimo svoje moči za boljše življenje in prijazen svet. Oprimo se na zmagovito izkušnjo v boju za preživetje in svobodo v II. svetovni vojni.

Oprimo se na vsem nam skupne izpolnjene sanje o samostojni državi.

Zdaj je čas, da z našo skupno voljo in energijo uresničimo tudi sanje o cvetoči, pravični in socialni državi brez revščine. Je čas, da izberemo za svoje predstavnike ljudi, ki bodo uživali naše zaupanje in nas bodo povezovali za skupno prihodnost brez prepirov, nestrpnosti, sovražnega govora in afer. Zdaj je čas, da terjamo svojo udeležbo pri upravljanju javnih zadev.

Še vedno živa zgodovina nas uči in zavezuje, da samozavestno vztrajamo pri načelih časti in dostojanstva, ki nas bodo vodila tudi v uspešno prihodnost.

Predsedstvo

Zveze združenj borcev

za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije

 

 

 

Piše: Rudi Pavšič

Politično dogajanje v Benečiji, ki se udejanja pod taktirko rimskih, deželnih (in tudi krajevnih) vladnih in upravnih okolij, je vse prej kot »evropsko« in spominja na mračne čase iz prejšnjega stoletja.

Ob letošnjem dnevu emigranta je pisatelj Boris Pahor povedal, da se Benečani povsem upravičeno čutijo ponižane in razžaljene, saj jih je kolo zgodovine potisnilo na obrobje v narodnem in gospodarskem pogledu. Nekateri dogodki  zadnjih časov potrjujejo izrečeno zaskrbljenost in skrb za prihodnost Nadiških, Terskih in Kanalske doline ter Rezije, ki se ob grobih napadih na njihovo narodno pripadnost soočajo z ravno tako skrb zbujajočo demografsko sliko. Vasi se praznijo, predvsem tiste na bolj goratem območju, in število ljudi, ki živi v teh krajih, je iz leta v leto nižje. Deželna in krajevna politika (predvsem tista, ki je izraz desnosredinskih opcij) je oddaljena od teh problematik ter jih celo spodbuja. Politična tehnika in pristopi so drugačni, manj grobi od tistih, ki smo jih poznali v drugačnih časih. A cilji so večkrat enaki. Daleč smo od tistega upravičenega optimizma, ki smo ga imeli še do pred nedavnim, ko smo na meji praznovali brisanje pregrad med sosednjima državama in načrtovali ter gledali v jasnejšo prihodnost. Še pred nekaj leti, ko so v naših krajih vladale druge, veliko bolj odprte uprave, smo dosegli kar nekaj spodbudnih dejstev. Ob podržavljanju vrtca in osnovne šole v Špetru se jima je pridružila še nižja srednja šola. Z deželnim zakonom smo okrepili perspektivo za slovensko skupnost z Videmskega. Meja, ki je ljudi delila, je postala priložnost za nove pobude in prijateljevanja. Sredi takšnega optimističnega vrveža se je začela obširna kampanja, ki je težila k temu, da bi tukajšnje Slovence prikazala kot pripadnike nekega nedefiniranega slovanskega naroda. Začelo se je v Reziji, nato se je zanikanje beneških narečij razširilo na Terske in Nadiške doline, kjer naj bi ljudje govorili neko svojevrstno govorico »po našim oziroma nediščino«. Negaciji jezikovne pripadnosti logično sledijo zahteve po reviziji zaščitnih norm, ki so napisane v korist Slovencev. Takšno početje obrača kolo zgodovine nazaj in skuša ustrahovati Slovence v Videmski pokrajini, ki so po potresu leta 1976 začeli govoriti materinščino (čeravno narečno) vedno bolj sproščeno in brez strahu ter so utrjevali svojo jezikovno samozavest in ji dajali potrebno dostojanstvo.

Avtor priloge: Peter Krečič

Leto dni po odprtju Plečnikove hiše in njegove spominske zbirke v njej leta 1974 smo se muzejski delavci odločili, da bomo začeli načrtno predstavljati zaokrožena poglavja iz njegovega bogatega opusa. Temeljni namen je bil predstaviti javnosti vse dokumente, skice, načrte, makete, izvirne fotografije in podobno gradivo, ki so se ohranili o določeni temi v njegovem osebnem arhivu. S tem smo želeli opozoriti na dejavnost komaj dobro ustanovljenega muzeja in hkrati na Plečnikovo načrtovalsko delo, ki ga prva obsežna predstavitev njegovega dela leta 1968 v Narodni galeriji (razen dunajskih risb) ni zajela in ga niti poznavalci v celoti niso poznali. Ker pa se je bližala trideseta obletnica osvoboditve, se nam je zdelo ob tej priložnosti primerno predstaviti njegove spomenike NOB, pa ne le v načrtih, temveč tudi s fotografijami, ki sva jih šla s kolegom Matijem Murkom, prvim ravnateljem Arhitekturnega muzeja, sistematično posnet na vse do tedaj znane lokacije. Razstava je bila odprta od konca maja do konca junija 1975. Spremljal jo je nadvse skromen katalog z naslovom Spomeniki NOB Jožeta Plečnika in njegove šole¹, prvi poskus sistematiziranja arhitekturne risbe in drugega raznorodnega gradiva, kakršno se sicer precej pogosto pojavlja v zapuščinah arhitektov.