Poletni meseci so nekdaj za novinarje in urednike predstavljali  čas, ko se je življenje ustavilo, ko v državi ni bilo pomembnejših dogodkov, s katerimi bi polnili časopisne strani ter radijske in televizijske oddaje. Čas kislih kumaric, smo rekli poletnemu mrtvilu. V poletnem času so se mediji še najbolj približali svojim bralcem, saj so objavljali  reportaže o ljudeh: kaj  poleti delajo, kje dopustujejo, kaj med počitnicami počnejo otroci, obiskovali so turistične kraje, predstavljali zanimive ljudi, tujce in naše rojake, ki so prišli v domovino na dopust. Prostor so torej dobile lahkotnejše teme kot so bili lahkotnejši in mirnejši tudi poletni meseci.

Teh časov žal že dolgo ni več. Novodobni politiki so prvi ugotovili, da je poletje lahko »njihov« čas. V pomanjkanju pomembnejših dogodkov lahko na naslovnice in v glavna večerna poročila pride tudi tretjerazredni politik, če le javno izreče dovolj veliko neumnost ali naredi kakšno neobičajno potezo. Od politikov so se uspešno učili tudi najrazličnejši posamezniki, željni svojih pet minut slave, ki so sredi poletnega mrtvila uprizarjali svoje bolj ali manj posrečene »dogodke« v soju žarometov.

Če smo se ob takšnih posameznikih le nasmihali in ob najrazličnejših političnih domislicah le zamahnili z roko, pa žal nekaj zadnjih let tudi sredi poletnega mrtvila ni nikomur več do smeha. Poletja so postala očitno rezervirana za  najhujše vesti: za nove vladne ukrepe, ki bodo posegli v življenja pretežnega dela prebivalstva, za stečaje podjetij, ki v negotovost, apatijo in vse večjo depresijo pehajo na tisoče prebivalcev »dežele na sončni strani Alp« in v agonijo spravljajo celotne regije. Druga za drugo se pogrezajo v žalost, obup, brezperspektivnost. Lani Prekmurje, letos Koroška...

Piše: Vladimir Kavčič

Da se nad koroškimi Slovenci dogaja genocid, je pred meseci ugotovila Angelika Mlinar, nekdanja generalna tajnica Narodnega sveta, saj si je Heimatdienst zastavil cilj uničiti slovensko narodno skupnost. Svojo trditev je podkrepila s podatki, da je med dvema ljudskima štetjema neznano kam izginilo 4000 Slovencev in jih je uradno na Koroškem le še 14.000. (Po prvi svetovni  vojni pa jih je tam uradno živelo še 140.000.) Po sedanji dinamiki izginevanja  Slovencev po naslednjih treh štetjih praktično ne bo več.

Proti Mlinarjevi je Heimatdienst  seveda vložil tožbo, deželno kazensko sodišče na Dunaju pa je tožbo zavrnilo, ker da je izjavo Mlinarjeve mogoče razumeti kot  skrb, da politika Heimatdiensta lahko privede do tega, da število koroških Slovencev pade na nič. Število nič  po logiki tega sodišča očitno ne pomeni uničenja narodne skupnosti. Ta obstaja še naprej, le število njenih članov je nič.

Svojo zaskrbljenost zaradi koroških Slovencev je izrazil tudi pisatelj Boris Pahor po obisku v Avstriji. Po njegovem med koroškimi Slovenci  usiha interes za slovenstvo. Tudi ta pojav je po svoje razumljiv. Ljudje se preprosto utrudijo dan za dnem, teden za tednom in leto za letom dokazovati nekaj, kar bi moralo biti samoumevno in v kakšni drugi deželi tudi je. Ljudje bi radi kolikor toliko normalno delali in živeli. Na Koroškem pa si vse življenje zaznamovan s svojim narodnostnim poreklom in dokazovanjem, da si do njega upravičen, kakor so  drugi upravičeni do svojega. Za mnoge na Koroškem tudi ni dela. Po zaslugi heimatdienstovske politike je Koroška  gospodarsko vedno zaostajala, tiste redke  oaze z možnostjo zaposlitve, ki jih je pomagala ustvarjati še socialistična Slovenija (Rebrca, Elan), pa so haiderjevci in demosovci hitro zbrisali z zemljevida.

Piše: Jožica Hribar

Petnajsti junij je dan boja proti nasilju nad starejšimi. V državnem svetu so skupaj z Zvezo društev upokojencev pripravili odmeven posvet, na katerem so opozorili na občutno naraščanje nasilja nad starejšo populacijo, zaradi česar bi potrebovali zagovornika pravic starejših. Povečana  stopnja nasilja sovpada z zaostrovanjem gospodarskih razmer, s slabšanjem socialnega položaja prebivalstva, s strahom pred izgubo službe aktivnega prebivalstva in brezperspektivnostjo mlade generacije, ki zaradi slabih zaposlitvenih možnosti vse bolj ostaja na obrobju družbe.

Starejši vse pogosteje opozarjajo, da jim država ne prisluhne, da jih potiska na stranski tir, spomnijo se jih le takrat, ko računajo stroške (kajti starejši so strošek!) in izdatke državne blagajne. Tudi pokojnine so za ekonomiste le  strošek. Da so starejši dolga leta vplačevali v pokojninsko in zdravstveno blagajno v imenu solidarnosti in da zdaj takšno solidarnost pričakujejo tudi sami, se vse bolj pozablja. To, da se družba stara, da je med nami vse več starejših ljudi, nekateri razglašajo skoraj za najhujši problem sodobnega časa. Ker družba menda potrebuje mlade, za delo sposobne, prožne delavce, ki  jih je mogoče zaposlovati in odpuščati, kakor se komu zahoče, ter izkoristiti do konca. V strahu pred izgubo službe bodo tiho delali, dokler ne omagajo.

 

Piše: Vladimir Kavčič

Za nami so številne proslave in spominska srečanja, posvečena koncu druge svetovne vojne in zmagi nad fašizmom. In za nami so številne, pogosto kar žolčne razprave o smislu in nesmislu arbitražnega sporazuma, s katerim naj bi  končno uredili odprta mejna vprašanja s  Hrvaško. Opozicija je to priložnost, kot vsako drugo, izrabila  za pridobivanje prestiža pri ponovnem prevzemu oblasti. A se ji ni izšlo, prevladala je razumna volja po normalizaciji odnosov s sosedi.

Strah, da nas bo arbitražni sporazum prikrajšal za stik slovenskega z odprtim morjem, je odveč. Koper je mednarodno priznano pristanišče in dostop do njega bo vedno zagotovljen z mednarodnimi poroštvo. Vse drugo so podrobnosti.

Nepoučenost številnih volivcev o bistvu problema je bila to pot  prav presenetljiva in temu primerno je bilo tudi nezaupanje v arbitre. Kot da ni nobene možnosti, da  bi ti lahko razsodili hkrati  v našo in v hrvaško korist.  Kompromis, popuščanje na obeh straneh, pa je edina pot za dosego  možnega učinka. Vendar naši desnici ni šlo za to, zanjo je bil referendum le politična priprava za naslednje volitve, ki naj bi spet zadovoljile njihovo nenasitno slo po oblasti.

A tudi s stališči  koalicije ne moremo biti zadovoljni. Glede arbitraže  smo ji sicer pritrdili in jo podprli, ne moremo pa odobravati njenega površnega odnosa do gospodarske krize kot nujnega globalnega pojava, ki  socialna razmerja v svetu trajno spreminja. Naivna pričakovanja, da bo kriza ravnokar minila in bomo iz nje izšli celo kot »zmagovalci«, ne morejo nič  spremeniti. Le  kje in s čim  bomo zaposlili svojih sto tisoč brezposelnih, kje bo Evropa zaposlila  tri milijone domačih delavcev, ki so brez dela, ob desetinah milijonov tujcev, katerih sestradane trume se dan za dnem in se bodo še kar naprej zgrinjale v Evropo kot obljubljeno deželo?